zgodba
Zgodnje dvajseto stoletje, gorska vasica v Italiji. Luigi Ughetto se v iskanju boljšega življenja z bratoma odpravi čez mejo, v švicarske in francoske Alpe. Tam opravljajo gradbena dela, ki se jim domačini izogibajo. Luigi se zaljubi v delovodjevo hčer Cesiro – a njuna idila ne traja dolgo …
iz prve roke
»Rad bi poznal Luigija, svojega dedka, vendar ga nisem. Poznal pa sem babico Cesiro … Imel sem dvanajst let, ko je umrla, klical sem jo ‘babi’. Zame se je babi taka že rodila, tam pri plinskem štedilniku, oblečena v črno, z rokami v polenti. Hotela je biti bolj francoska od Francozov, zato je nikoli nisem slišal govoriti italijansko. V kuhinji je že od zgodnjega jutra odmevala pesem, s polento in mlekom za zajtrk, polento in zajčjo obaro opoldne ter polento iz pečice zvečer. In potem sem spoznal: še preden je babico kdo klical babi, je bila Cesira – bila je mlada in lepa, nosila je barvna oblačila, bila je zaželena in ljubljena. /…/ Cesira je postala triindvajset centimetrov visoka figurica, ki jo vidimo v filmu. Ko sem ji zastavljal vprašanja, mi je povedala svojo zgodbo, o svojem življenju v Italiji, o tem, kako je spoznala Luigija, o odpovedani poti v Ameriko, o tem, zakaj ravno Francija …«
– Alain Ughetto
kritike
»To je zgodba o stiskah in revščini, o tesno povezani skupnosti, o smrti in rojstvu, o ljubezni in izgubi ter o žilavi vztrajnosti. V širšem pogledu pa govori o Evropi, o tem, kako ravna z revnimi in z migranti, ter o krvi, znoju in solzah, prelitih med gradnjo Evrope, kot jo poznamo danes. /…/ K tej ljubezni je brez dvoma pripomogla tudi osebna povezava, vendar Psom in Italijanom vstop prepovedan zaradi tega postane le še lepši in nežnejši film o žrtvah, ki jih je morala sprejeti prejšnja generacija, da je naši zagotovila srečo.«
– Mark van de Klashorst, International Cinephile Society
»Alain Ughetto prikaže te nesrečne pripetljaje in zločine zoper človečnost s skrajno suhim humorjem in utrujeno stoičnostjo. Ko svojo družino spremeni v lutke, lahko pove njeno zgodbo, ne da bi se ta sprevrgla v obtežene litanije o nepojmljivi tragediji. Da ne bo pomote, film je v tem, kar prikaže, pogosto nežno srce parajoč. Vendar pušča prostor za humor, in če kaj potrebuje dodatno razlago, včasih vskoči živi Alain in prosi animirano Cesiro, naj pojasni. Skupaj ponudita izjemen vpogled v Evropo preteklega stoletja.«
– Ard Vijn, Screen Anarchy
»Animirana rekonstrukcija pri Ughettu izhaja iz tega, da zgodovine ne more nikoli izrezati, zato jo pokaže kot nujno asociativno, polno človekovih afektov in pozabljanja. Pripoved o babičinem življenju se ne pretvarja, da poteka sama, ampak jo očitno animira – torej oživlja – roka njenega vnuka.«
– Oskar Ban Brejc, Radio Študent
»Film, izdelan iz gline in kostanja, kartona in skal, odlikuje prijetno grobo izklesana estetika, kot nalašč za upodobitev iznajdljivih in žilavih gorjanov, ki si ustvarijo življenje s tistim, kar jim pač nameni usoda.«
– Wendy Ide, Screen Daily