zgodba
Bergman, ki ga je presenetila podobnost med igralkama, je ustvaril »sonato za dva inštrumenta«, zgodbo o uspešni gledališki igralki Elizabeth, ki je sredi predstave doživela živčni zlom in prenehala govoriti, ter njeni klepetavi medicinski sestri Almi. V osamljeni hiši na odmaknjenem otoku se začneta njuni osebnosti skrivnostno stapljati …
iz prve roke
»Ideja za Persono je prišla iz podobe. Nekega dne sem pred sabo nenadoma zagledal dve ženski, ki sta sedeli druga ob drugi in primerjali roke. Pomislil sem: ena je nema, druga pa govori. Ta drobna misel se mi je vedno znova vračala. /…/ Persona je latinska beseda za masko, ki so jo v antiki nosili igralci. To je zabaven naslov, dober naslov, primeren naslov. /…/ Nisem napisal scenarija v običajnem pomenu besede. Kar sem napisal, je bolj podobno glasbeni melodiji, za katero upam, da jo bom s pomočjo sodelavcev lahko orkestriral med samim snemanjem. /…/ Nekoč sem rekel, da mi je Persona rešila življenje – to ni pretiravanje. Če ne bi našel moči za snemanje tega filma, bi bilo z mano najbrž konec. Pomembna opomba: bilo je prvič, da mi je bilo popolnoma vseeno, ali bo film komercialno uspešen. /…/ Danes se mi zdi, da sem v Personi – ter kasneje v Krikih in šepetanjih – šel tako daleč, kot sem lahko. In da sem se v teh dveh primerih, ko sem delal v popolni svobodi, dotaknil skrivnosti onkraj besed, ki jih lahko odkrije le film.«
– Ingmar Bergman
kritike
»Erotična intenzivnost in surovost Persone sta bili leta 1966 provokativni in takšni tudi ostajata – le malo filmskih ‘klasik’ še vedno deluje tako moderno. Vsakršen občutek običajne psihodrame nenehno spodnaša eksperimentalni, improvizacijski značaj filmskega ustvarjanja. /…/ Bergman ni veliko razkril, raje je pustil, da gledalci pridejo do lastnih zaključkov. Po Personi je posnel še nekaj odličnih filmov, a nič tako drznega.«
– David Thompson, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound
»Persona /…/ je za filmsko umetnost tisto, kar je Ulikses za roman /…/. Modernizem, ki pred našimi očmi postaja klasičen.«
– John Simon, Ingmar Bergman directs, 1974
»Persona bo prav gotovo vznemirila, zbegala in frustrirala večino gledalcev.«
– Susan Sontag, Sight and Sound, 1967
»Film, h kateremu se skozi leta vedno znova vračamo – zaradi lepote njegovih podob in ker upamo, da bomo razumeli njegove skrivnosti.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 2001
»Veš, da si priča veličini. To je sprehod skozi Bergmanov um.«
– Alejandro González Iñárritu
»[Film], ki je videti, kot da bi Bergman zavestno vsrkal vse novosti filmske umetnosti zadnjih desetletij, jih nato prikazal povsem osebno in nas, osuple, postavil pred filmsko delo, ki se, bolj kot vsa dotlej, odkrito veže na Jungovo teorijo psihoanalize in pravzaprav poskuša predstaviti povsem novo – osupljivo moderno, skromno, čeprav slikovno izredno dovršeno in predstavljeno v mojstrski črno-beli fotografiji –, mojstrsko filmsko delo.«
– Matjaž Klopčič, Ekran, 2001
»Najlepši Bergmanov film.«
– Jean-Luis Comolli, Cahiers du cinéma, 1967
»Osvobajajoč film!«
– Ari Aster
»Gnostično iskanje božjega niča.«
– Stig Wikander, Svenska Dagbladet, 1966
»Nič manj skrivnosten in vznemirjujoč, kot je bil nekoč.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Film me je popolnoma prevzel. Ko je prišel v ameriške kinematografe, sem bil star okoli dvajset let, in od začetka do konca me ni izpustil iz prijema. /…/ Nihče še nikoli ni videl česa podobnega in film ima še vedno neizmerno moč. Kdo bi si danes upal posneti kaj takega?«
– David Bordwell
»Film me je povsem uročil in toplo vam priporočam, da mu pustite raztegniti vaš um – in vašo potrpežljivost – do skrajnih meja.«
– Brendan Gill, The New Yorker, 1967
»Eden Bergmanovih najbolj drznih, nenavadnih, čutno briljantnih in neopredeljivih filmov«.
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Bergman je tlakoval pot; ostali smo se potem samo zapeljali po njej.«
– Paul Schrader
»Vse, kar nekdo reče o Personi, je mogoče izpodbiti; nasprotno bo ravno tako res.«
– Peter Cowie, Ingmar Bergman: A Critical Biography, 1982
»Persona ostaja najčistejši destilat trpinčenega in zapletenega pogleda tega monumentalnega režiserja na medčloveške odnose.«
– Atom Egoyan
»Ljudska ogolelost, zaprti in zadušljivi prostori brez izhoda, neizmerna geometrija človeškega obraza, ki se v njegovih slikah počasi in boleče sklanjajo znotraj intimnih motenj med imaginarnim in realnim, med mesenim in duhovnim, med užitkom in dolžnostjo, med ljubeznijo in sovraštvom. Vse to se magistralno dovrši v Personi (1966), v vrhunskih variacijah na temo dvojnika in neizmerljivih globinah duše ob neizprosnih soočenjih med Liv Ullmann in Bibi Anderson v nabitem teku filmskega časa, pa tudi kina kot fantazmagoričnega dvojnika realnosti. Leden in obenem goreč film o vrtoglavem izmenjevanju dveh ženskih duš, o subtilnem teritoriju, ki ga je Bergman venomer obvladal do mučne onemoglosti.«
– Jože Dolmark, Tkanje pogledov
»Hardcore nadrealizem redko prinaša takšen užitek.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Eden najbolj zapletenih in radikalnih filmov, kar jih je Bergman kdaj posnel.«
– Derek Malcolm, London Evening Standard
»Naj bo še tako begajoča, Persona je film, ki neposredno nagovarja gledalca. Kako se počutimo, ko gledamo, kar gledamo – in zakaj? /…/ Persona je hkrati taktilna in neulovljiva, razdrobljena in brezšivna, sistematična in zgrajena na prostih asociacijah. V bistvu gre za film drobcev in vinjet, ki ga drži skupaj moč umetnikove obrtniške veščine in sredobežna sila njegovega nezavednega. To ni uganka, ki bi jo bilo treba razvozlati, tako kot tudi ne razlagamo Beethovnovega godalnega kvarteta. Pomen, kot je rekla Susan Sontag, ‘se skriva v delu samem’.«
– J. Hoberman, The New York Times
»Poleg Državljana Kana gre verjetno za delo, o katerem je bilo med vsemi kanonskimi filmi napisanega največ. /…/ [Bergman] je bil morda korak tako pred svojimi oboževalci kot pred kritiki; kot bi bile polemike, ki jih Persona še danes sproža, vgrajene že v sam koncept filma: ne le v ikonične podobe, vredne tisoč besed, temveč tudi v tišine, ki so izzvale tisoč komentarjev.«
– Thomas Elsaesser, Criterion