zgodba
Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …
iz prve roke
»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.«
– Hanna Slak
portret avtorice
Hanna Slak (rojena leta 1975 v Varšavi) je diplomirala iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Od leta 2007 živi in dela v Berlinu. Je avtorica več mednarodno nagrajenih igranih, dokumentarnih in eksperimentalnih filmov, med njimi celovečercev Slepa pega, (2002), Tea (2007) in Rudar (2017). Njeni filmi so bili prikazani na festivalih, kot so Berlinale, Rotterdam, Locarno in Varšava. Rudar se je kot slovenski kandidat potegoval za nominacijo za oskarja. Niti besede je režiserkin četrti celovečerec in njen prvi film v nemškem jeziku.
kritike
»Gre za nekakšno sodobno, starševsko različico Viharnega vrha, v kateri pokrajina postane simbol tolažbe, osvoboditve, ujetosti in razkroja. Vreme zrcali duševna stanja: notranje pretrese, prikrito tesnobo, obup, travmo in odrešitev. To nevihtno naravno kuliso, ki poudarja tako obvladljive kot neobvladljive vidike človeškega obstoja, na otipljiv način ujame izkušena direktorica fotografije Claire Mathon (Spencer, Portret mladenke v ognju). /…/ Introspektivna drama Hanne Slak brezšivno spaja komorni triler o starševstvu s travmatično zgodbo o odraščanju in družbeno razsežnostjo samohranilstva. Osredotoča se na krizo med staršem in otrokom, ki jo dodatno zaostrijo motnje v komunikaciji. S pomočjo ciklične zgradbe se sooča s posledicami, hkrati pa skuša premostiti prepad. Neizrečeni in implicitni elementi prispevajo pomembne plasti napetosti. Delo, ki je v enaki meri mračno in polno upanja, potrjuje režiserkino mojstrstvo pri prenašanju burnih čustvenih popotovanj na filmsko platno.«
– Martin Kudláč, Cineuropa
»/…/ prepričljiv in učinkovito nepredvidljiv /…/ film, ki se razvija nekje med psihološkim trilerjem in počasi tlečo komorno dramo /…/. Ko se že zdi, da bo svoje skrivnosti obdržal zase, se niz stopnjujočih dogodkov elegantno izteče v razplet /…/. Napetost popusti, na njenem mestu pa se pojavi vznemirjujoč razmislek o domnevah, ki jih imamo o otrocih, ter o vprašanjih, ki si jih postavljamo o njih, namesto da bi se spraševali o svoji vlogi v njihovem življenju.«
– Kevin Jagernauth, The Film Verdict
»Zvočno dovršeni in prefinjeni slog slovenske scenaristke in režiserke Hanne Slak se v njenem četrtem celovečercu stopnjuje do nepozabnega crescenda. Rezultat je izjemen film, ki ga dopolnjujejo evokativna glasba Amélie Legrand /…/, edinstvena fotografija Claire Mathon /…/ ter prelomni igralski nastop Maren Eggert.«
– Dorota Lech, Mednarodni filmski festival v Torontu