zgodba
Na začetku dvajsetega stoletja so pripadniki plemena Osage na svojem ozemlju v Oklahomi odkrili nafto in čez noč postali najbogatejše ljudstvo na svetu. Njihovo bogastvo pa je kmalu pritegnilo pozornost belih priseljencev …
Lokalni vplivnež William Hale velja za prijatelja staroselcev. Ko se iz velike vojne vrne njegov nečak Ernest, ga Hale nagovori, naj se zbliža s premožno Mollie …
iz prve roke
»Z Ericom [Rothom] sva uživala pri pisanju prve različice scenarija. Imela je vse trope vesterna – žanra, s katerim sem odraščal – in zelo me je mikalo, da bi šel v to smer. Toda pomislil sem: edina oseba, ki lahko poleg Mollie Burkhart v zgodbo vnese dušo, je njen mož Ernest, to pa zato, ker sta zaljubljena. Šli smo v Oklahomo, v naselbino Gray Horse, kjer so nam pripadniki plemena Osage pripravili veliko večerjo. Neka ženska je vstala in rekla: ‘Veste, Ernest in Mollie sta se imela rada. Ne pozabite tega. Imela sta se rada.’ Pomislil sem: Uau! To je zgodba! /…/ Bilo bi preprosto narediti nekakšno detektivko, toda teh imamo že dovolj. Hotel sem raziskati nekaj drugega.«
– Martin Scorsese
»Ogledali smo si nekaj filmov z Montgomeryjem Cliftom: Dedinjo, Prostor na soncu, Rdečo reko. /…/ To je bila vrnitev k velikim epskim filmom iz štiridesetih let, z zelo sprevrženo, nenavadno ljubezensko zgodbo v svojem središču.«
– Leonardo DiCaprio
kritike
»Pripoved o pohlepu in nasilju z izjemno Lily Gladstone v glavni vlogi se izkaže za Scorsesejev pozni vrhunec. /…/ V napeti, razburljivi, dih jemajoči zadnji tretjini – vključno z duhovitim in ganljivim epilogom – Morilci cvetne lune postanejo več kot revizionistični vestern, več kot uničujoča ljubezenska zgodba in celo več kot klasični gangsterski film. Postanejo film Martina Scorseseja – in večje pohvale si ni mogoče zamisliti.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Scorsese je [v nekem intervjuju] dejal, da čuti, kako se njegov čas izteka, ravno ko je začel odkrivati nove, vznemirljive možnosti medija. A če so Morilci cvetne lune ‘pozni film’ – delo režiserja, ki se zaveda, da morda zadnjič sedi za kamero –, potem gre manj za litanije kot za gromki krik častitljivega mojstra, ki film spremeni v dejanje pričevanja. To je besen tour de force, ki nas prisili, da se soočimo z nizom dogodkov, toliko bolj uničujočih prav zaradi pozabe, v katero so utonili. /…/ Film pripada Lily Gladstone. Mollie je ultimativna priča, njeno neomajno dostojanstvo, s katerim prenaša vse vrste izdaj, pa je najosupljivejši vidik Morilcev cvetne lune. Ko se odvrti zaključna špica, nam v spominu ostaneta dva obraza: Scorsesejev, ko v ganljivem cameo nastopu izreče zadnje besede, in obraz Lily Gladstone, na katerem se izriše vse zlo, ki ga je Mollie pretrpela. Mollie ne potoči niti solze; Morilci cvetne lune niso pogreb. To je obtožba.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Morilci cvetne lune so pretresljiva, na trenutke osupljivo mračna kriminalka o resničnem zločinu, ki zaradi srhljivih podrobnosti deluje že skoraj kot grozljivka.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Morilci cvetne lune so monumentalno dolgo delo, ki se razvija v počasnem tempu, vendar natančno ve, kam je namenjeno, in ne zapravi niti sekunde. To je elegantno vijugast film stare šole, takojšnja ameriška klasika; skoraj steinbeckovski v svoji pozornosti do detajlov in pravičniškem besu. /…/ Scorsese splete alternativni mit o rojstvu Amerike. Morilci cvetne lune se odigrajo kot mogočna, črno-črna tragedija o tem, kako je bil Zahod v resnici osvojen, raj pa je prikazan kot travnata pustinja, kjer je edini sadež surova nafta, kri na tleh pa seme za prihodnost.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Morilci cvetne lune, zasnovani kot nekakšen velikopotezni ep, ki v spomin prikliče čase ambiciozne filmske ustvarjalnosti sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, so v svojem srcu ljubezenska zgodba. So pa tudi whodunnit, vendar brez poenostavljenih rešitev; zelo mračna različica vesternov stare šole; film, v katerem igralec, čigar talent prepogosto zasenči njegova slava, odigra najboljšo vlogo v karieri; nadaljevanje edinstvenega petdesetletnega sodelovanja dveh umetnikov/sosedov iz Male Italije; a tudi obtožba belske nadvlade nekoč in danes. Predvsem pa gre za film Martina Scorseseja, poln spoštovanja do kulture, ki je preživela strašno travmo, posejan z dramatičnimi preobrati, filmskimi referencami ter premisleki o meji med svetim in profanim. In seveda: Morilci cvetne lune so mojstrovina.«
– David Fear, Rolling Stone