Danes je blagajna odprta od 18:00 do 21:30 (odpre se čez 8 minut).

Projekcije filma

sreda, 10. 08. 2022 / 17:30 / Dvorana
Asset 1
od 27. junija 2022

Memoria Memoria

Apichatpong Weerasethakul / Kolumbija, Katar, Kitajska, Mehika, Tajska, Švica, Nemčija, Velika Britanija, Francija / 2021 / 136 min / španščina, angleščina

Projekcije filma

sreda, 10. 08. 2022 / 17:30 / Dvorana
Asset 1
Tajski poet Apichatpong Weerasethakul nas v svojem prvem filmu, posnetem zunaj domovine, skupaj s Tildo Swinton in Jeanne Balibar popelje na skrivnostno notranje popotovanje, ki ga sproži veliki pok. Obvezen ogled na velikem platnu! Nagrada žirije v Cannesu.

režija Apichatpong Weerasethakul, scenarij Apichatpong Weerasethakul, fotografija Sayombhu Mukdeeprom, montaža Lee Chatametikool, glasba César López, igrajo Tilda Swinton, Elkin Díaz, Jeanne Balibar, Juan Pablo Urrego, Daniel Giménez Cacho, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes (nagrada žirije); Chicago (nagrada za najboljši film); Gent (posebna omemba); eden desetih najboljših filmov leta po izboru revije Cahiers du cinema; Palm Springs; Sydney; KRAFFT, Kino Otok

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Jessica obišče sestro, ki leži v bolnici v Bogoti, ko jo začne ponoči motiti nenavaden, silovit zvok, ki jo spremlja tudi podnevi. Jessica se po njegovi sledi poda na osebno in skupnostno popotovanje po urbani in podeželski Kolumbiji, ki gledalca zaziba v stanje izrazite občutljivosti – do filma, sebe in človeštva.

iz prve roke
»Kot otroka so me navduševale džungla, živali in gore. V sedemdesetih letih sem odraščal ob branju romanov o lovcih, ki so iskali zaklade izgubljenih civilizacij. A Tajska nima ne starodavnih imperijev, polnih zlata, ne lovcev na glave ne anakond. Štirideset let pozneje me še vedno privlačijo takšne pokrajine, ki pa jih zdaj prekrivajo plasti drugih zgodb. Zgodovina Latinske Amerike me zanima, saj je bila manjkajoči del moje mladosti. V Kolumbijo nisem prišel nabirat amazonskega zlata, pač pa izraze in spomine. /…/ K rojstvu projekta so prispevale tudi moje lastne halucinacije. Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države. /…/ Ime Jessica je poklon enemu mojih najljubših filmov, Vudu (I Walked With a Zombie) Jacquesa Tourneurja. Govori o Jessici Holland, komatozni ženi lastnika sladkorne plantaže, ki jo ponoči neustavljivo privlačijo zvoki vudu bobnov. /…/ Tukajšnje gore si predstavljam kot izraz ljudskega spomina skozi stoletja. Masivne gorske verige so s svojimi brazdami in potoki kot možganske gube ali krivulje zvočnih valov. Zaradi številnih nasilnih in travmatičnih dogodkov se teren napihuje in trese ter postane pokrajina neskončnih plazov in potresov. Tudi Memoria išče ravnotežje v tej živahni topografiji. Njena okostja – podobe in zvoki – so premaknjena s svojega mesta. Morda je to tista točka, kjer se lahko s filmom sinhronizirava; stanje, v katerem je utvara pravilo.«
– Apichatpong Weerasethakul

kritike
»Apichatpong Weerasethakul skrbno gradi čutno popotovanje, prežeto z introspekcijo in metafizično zbeganostjo. /…/ Kot najboljša režiserjeva dela tudi Memoria gledalca zaziblje v svoje ritme, mu priskrbi skope obrise intelektualnega okvira, nato pa ga udari s polno težo nakopičene liričnosti, kar mora biti čisti film. /…/ Apichatpong je izjavil, da ga ne moti, če občinstvo ob njegovih filmih zadrema; prepričan sem, da trenutek /…/, kjer sem zaslišal glasove svojih staršev, ni bil del filma. Čeprav … mar res ni bil?«
– Mark Asch, Little White Lies

»Memoria je nedvomno eden najboljših filmov vseh časov, ali pa vsaj daje takšen vtis. Zdi se, da je v enem zamahu uresničil ali aktualiziral nekaj /…/, kar je filmska umetnost nosila v sebi že v zametku in zaradi česar je bila sploh (ne iznenada, ampak postopoma) iznajdena.«
– Luc Chessel, Libération

»Tajski umetnik in režiser Apichatpong Weerasethakul ponuja svojevrstno povzdignjenje in odpravo gravitacije; priklene vas s svojim nepretrganim pogledom, medtem ko pomen lebdi nekje zunaj filmskega platna – in vi mu s svojega sedeža v kinu odletite naproti. V spokojno realistični, nemistični filmski govorici vas režiser res lahko prepriča, da živi in mrtvi, preteklost in sedanjost, zemeljsko in tisto drugo, obstajajo drug ob drugem. Memoria je lepo in skrivnostno delo, ‘počasni film’ [slow cinema], ki umiri vaš srčni utrip.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Memoria s svojo subtilno razcepljeno strukturo ‘iz-mesta-na-podeželje’ nosi odmeve nekaterih avtorjevih prejšnjih filmov, posebej Blaženo tvojega in Tropske bolezni. A tako kot podobnosti so osupljive tudi razlike. Skoraj vsak Weerasethakulov film je skrivnostna uganka, vendar je Memoria prva, ki eksplicitno deluje kot detektivska zgodba. Čeprav je bil zvok vedno ključna prvina režiserjevega izraza – njegovi filmi so prave simfonije deroče vode, žlobudrave divjine in udarnega tajskega popa –, ni bil še nikoli tako pozoren na obrise svoje zvočne krajine ali tako odločen, da bomo film ne le gledali, temveč tudi poslušali.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Veliko idejo Memorie bi lahko povzeli takole: podoba je prostor, zvok pa čas, zato film razbija meje zaznave, odpira druge dimenzije in omogoča obstoj več plasti spomina hkrati.«
– Marcos Uzal, Cahiers du cinéma

»Ogled filma na velikem platnu, v temni dvorani, je svojevrstna izkušnja, na katero se velja pripraviti. Kar nam Memoria ponuja na ogled in v posluh, namreč od nas pričakuje, da se bomo popolnoma prepustili (kot v nekakšnem polsnu), da bi lahko sile, ki krožijo v filmu, razvile vso svojo moč.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Ko rečemo, da je neki film kinetičen, običajno opisujemo učinek njegovih podob na gledalca. Toda kinetičnost Memorie Apichatponga Weerasethakula je slušna. Njen učinek je tako vseprežemajoč, da bi bilo smešno reči, da smo film gledali ali videli. Ne: poslušali smo ga, poslušanje pa je spremljalo gledanje. Ne spomnim se drugega filma, za katerega bi to veljalo od začetka do konca, razen morda kratkega Blonde Cobra (1963) Kena Jacobsa ali Modre (Blue, 1993) Dereka Jarmana.«
– Amy Taubin, Artforum

»/…/epos, v katerem škotsko botanistko, ki jo igra Tilda Swinton, prebudi veliki pok, /…/ se v tisti skrivnostni, fantomski, neopisljivi, invazivni, zavojevalski trušč, ki ji ne da spati, zlije toliko neprebavljenih okostnjakov zahodne civilizacije, toliko alergij, toliko smeti nezavednega, toliko spodletelih revolucij, toliko odmev nasilja in toliko kolonialnega terorja, da ga preprosto morate videti, saj lahko to »nezemeljsko« in »nevidno« artikulira le umetnost. Le film. Ta oči nikoli ne zapre. ZELO ZA« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Poletni večeri s filmi na prostem

S poletnimi večeri prihaja čas filmskih projekcij na prostem. Tudi letos bomo v Kinodvoru sezono filmov na prostem pričeli s Kinodvoriščem, letnim kinom v atriju Slovenskih železnic, s katerim bomo v mestnem kinu na Kolodvorski poskrbeli za poletno vzdušje od 9. junija do 10. julija s projekcijami vsak večer ob 21.30.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Mandibule Mandibules

Quentin Dupieux

nedelja, 07. 08. 2022 / 19:00 / Dvorana

Francoski ekstravagantnež Quentin Dupieux se po filmih o morilski avtomobilski gumi in ljubosumni semiš jakni vrača s sončno, lahkotno in zelo svojevrstno komedijo o dveh prijateljih in velikanski muhi, ki jo sam opisuje kot »nenavadnega križanca med E.T.-jem ter Butcem in butcem«.

Tajni agent 117: Iz Afrike z ljubeznijo OSS 117: Alerte rouge en Afrique noire

Nicolas Bedos

nedelja, 07. 08. 2022 / 21:30 / Dvorana

Potem ko pade v gnezdo vohunov v Kairu in se izgubi v Riu, se tajni agent 117 poda na reševalno misijo v črno Afriko. Vohunska parodija z Jeanom Dujardinom v glavni vlogi (Sean Connery do zadnjega manšetnega gumba in šarmantnega nasmeška) je nasmejala občinstvo na zaključni projekciji lanskega festivala v Cannesu.

Zgodba moje žene A feleségem története

Ildikó Enyedi

ponedeljek, 08. 08. 2022 / 17:30 / Dvorana

Režiserka Ildikó Enyedi (Moje 20. stoletje, O telesu in duši) pripoveduje ljubezensko zgodbo skozi oči moža, ki se obupano trudi razumeti svojo ženo, skrivnostno Francozinjo v podobi Lée Seydoux. Sodobna različica legende o letečem Holandcu, fantomski ladji, obsojeni na večno tavanje po sedmih morjih.