zgodba
Filmska ekipa pripravlja celovečerec o rasističnem napadu v Solingenu v devetdesetih. Ko na snemalnem prizorišču odkrijejo zažgan koran, se snemanje sprevrže v kaos. Mlada pripravnica Elif, ujeta v navzkrižni ogenj obtožb, se vse bolj zapleta v nevarno igro skrivnosti in laži.
iz prve roke
»Predstavljajte si, da izgubite ključe svojega stanovanja, potem pa vas pokliče nekdo, ki trdi, da jih je našel. Presrečni mu posredujete svoj naslov in nestrpno čakate, da vam jih vrne …, toda on se ne prikaže. Zdaj ima nekdo tam zunaj vaše ključe, ve, kje živite, in lahko kadarkoli vstopi v vaš dom. Ravno ta občutek, občutek ranljivosti, je bil začetna iskra za nastanek Histeričnih. /…/ Film je nadaljevanje mojega razmišljanja o medijski reprezentaciji, zlasti v politično in čustveno nabitih prostorih diskurza, kakršnega doživljamo danes. Medtem ko sem skušal v prvencu Oray uveljaviti pravico do lastnega, subjektivnega pogleda na življenje muslimanov v Nemčiji, stran od običajnega nabora podob, pa Histerični govorijo o odgovornosti in izzivih pri ustvarjanju podob ‘Drugih’ v okviru obstoječih družbenih razmerij in struktur moči – tako z vidika tistih, ki te podobe ustvarjajo, kot drugih, ki podobe postanejo. Film raziskuje, kako podobe vplivajo na nas kot družbo – tako zelo, da se ne moremo več sporazumevati med seboj in drug v drugem komajda še vidimo ljudi. /…/ Te podobe ‘Drugega’ vodijo v razčlovečenje. Tisti, ki jih nadzorujejo, nadzorujejo tudi, kako bodo upodobljenci dojemani. Ko ima nekdo moč, da nekoga upodobi, ima tudi moč, da ga opredeli, oblikuje njegovo identiteto in narekuje, kako ga bodo ljudje videli. Podobe ‘Drugega’ so pogosto oblikovane kot karseda negativne in strah vzbujajoče – to pa ohranja ozračje napetosti in izolacije, v katerem je dialog skoraj nemogoč. Posledično postane diskurz čustven in poln projekcij. Obe strani imata občutek, da sta napačno predstavljeni in nerazumljeni, še huje, da je ogrožen sam njun obstoj, to pa vodi v prekinitev komunikacije in stopnjevanje družbene in politične histerije.«
– Mehmet Akif Büyükatalay
kritike
»Odličen satirični triler, ki se spretno spopade z eno najbolj vnetljivih aktualnih tem. /…/ Morda se vse skupaj sliši strašno resno, a naj bodo režiserjeva opažanja še tako jedka, prebliski humorja in živahen tempo poskrbijo za gledalsko izkušnjo, ki ravno tako zabava kot spodbuja k razmisleku. /…/ Film je prežet z vzdušjem naraščajoče paranoje, kot lonec na pritisk, ki se bo vsak hip razletel. Vseeno pa nas nič ne more pripraviti na mojstrsko uprizorjeno eksplozivno soočenje v mračno komičnem zadnjem dejanju.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Skrajno napet hitchcockovski triler, v katerem odkritje korana, zažganega med snemanjem filma, ki ga režira Nemec turškega porekla, privede do izginotja dotičnega filmskega gradiva. Drama, ki sledi, se poglablja v nekatera najbolj pereča vprašanja, s kakršnimi se spopada sodobna evropska kinematografija. Komu pripada priseljenska zgodba? Koga ti filmi nagovarjajo in zakaj? Ali je umetnikovo rasno ozadje dovolj, da se znebi globoko zakoreninjenega ‘belega pogleda’? Histerični, ki se odkrito napajajo pri Hanekejevem filmu Skrito (Caché, 2005) /…/, so vrhunska politična zabava: drzna, inteligentna študija zapletenega in pogosto protislovnega odnosa Nemcev druge generacije do lastne islamske dediščine, hkrati pa briljantno zasnovan whodunnit, ki se dotika razrednih privilegijev, moralne cene umetniške integritete in hinavske, oportunistične politike raznolikosti v nemškem filmu. Zame daleč najboljši nemški film Berlinala 2025.«
– Joseph Fahim, Sight and Sound
»Predstavljajte si, da bi Nož v hrbet (Knives Out) zmešali s Truffautovo Ameriško nočjo (La Nuit américaine), le da je zgodba postavljena v sodobno Nemčijo, ki jo pretresajo napetosti zaradi priseljevanja in islama.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter