Danes je blagajna odprta od 14:30 do 20:30 (odpre se čez 09:04).
od 19. junija 2018

Grace Jones Grace Jones: Bloodlight and Bami

Sophie Fiennes / Velika Britanija, Irska / 2017 / 116 min / angleščina, francoščina

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono.

režija Sophie Fiennes, fotografija Remko Schnorr, montaža Sophie Fiennes, glasbeni direktor Ivor Guest, produkcija Katie Holly, Sophie Fiennes, Beverly Jones, Shani Hinton, nastopajo Grace Jones, Jean-Paul Goude, Sly Dunbar, Robbie Shakespeare, Ivor Guest, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Toronto. Adelaide. Doclisboa. Viennale. Camerimage. Torino. Tromsø. CPH:DOX. Istanbul.

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko. Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams’ Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono. Film ceste, ki ga je snemala več let, preplete pevkine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.

zanimivosti
Beseda »bloodlight« v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, »bami« pa je vrsta kruha.

iz prve roke
»Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: ‘Ti razumeš, od kod prihajam.’ Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: ‘Všeč mi je vonj tvojega filma.’ /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja. Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Nekoč mi je rekla: ‘Glasba pove o meni več, kot lahko jaz povem o glasbi.’ Upam, da mi je to misel uspelo prenesti v film. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.«
– Sophie Fiennes

portret avtorice
Sophie Fiennes (letnik 1967) je več let sodelovala pri filmih režiserja Petra Greenawaya, leta 1998 pa začela lastno filmsko kariero. Njeni dokumentarci pogosto nastajajo v tesnem sodelovanju s portretiranci. Delala je z Larsom von Trierjem (Lars from 1-10, 1998), britanskim plesalcem in koreografom Michaelom Clarkom (The Late Michael Clark, 1999), Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, The Pervert’s Guide to Cinema, 2006; Perverznežev vodnik po ideologiji, The Pervert’s Guide to Ideology, 2013), belgijskim koreografom in režiserjem Alainom Platelom (VSPRS Show and Tell, 2007) ter nemškim umetnikom Anselmom Kieferjem (Over Your Cities Grass Will Grow, 2010).

kritike
»Zaradi dejstva, da režiserka trmasto zavrača konvencije dokumentarne biografije – kljub pevkinemu legendarnemu statusu ikone sedemdesetih in osemdesetih let –, je film še toliko bolj zanimiv. /…/ Sophie Fiennes je ustvarila dokumentarec, ki na poživljajoč in nadvse filmičen način ujame duha Grace Jones.«
– Fionnuala Halligan, Screen International

»To je film o nekom, ki nam je pokazal, da je tisto, kar iščemo, nekaj, za kar nikoli nismo pričakovali, da bomo videli – in v tem smislu Grace Jones več kot uspe. /…/ Jonesova sama odpira svoje ostrige /…/, se sama liči in sama pogaja o pogodbah /…/. Svetuje, gleda, posluša, se (bolj ali manj) šali (‘glave bodo letele,’ zapoje po nekem ostrem telefonskem pogovoru). Film ni retrospektiva o karieri ali razprava o pomenu in daljnosežnem vplivu Grace Jones. /…/ To je vérité od začetka do konca. /…/ Grace Jones v dokumentarcu uteleša potencirano različico tistega, kar je vedno bila: simbol seksa in moči, pin-up gladiatorka, pripravljena, da se razgali in brani.«
– Wesley Morris, The New York Times

»To je čista esenca Grace Jones. Film jo pokaže takšno, kakršna je: lepa in močna, občutljiva in divja. Njena elokventna besedila in odkriti pogovori z bližnjimi razkrivajo človeka, ki z vso silo ljubi življenje (in svoje delo). V režiserkinem rokovanju s posnetki in pristopu ni nič radikalnega, a če imaš protagonistko, kakršna je Grace Jones, je preprost pristop še vedno hipnotičen.«
– Tom Duggins, CineVue

»/…/ dve uri kontrastov, ki drug drugega dopolnjujejo: prepoteni koncertni prizori, intimna družinska srečanja, neizprosna poslovna pogajanja, drame v snemalnem studiu ter obsedenost z osebnim glamurjem, o kateri pričajo posnetki, na katerih Grace, oblečena v nič drugega kot krzneni plašč, v pariški hotelski sobi uživa šampanjec – kot da bi bilo to njeno vsakdanje opravilo (in prav mogoče tudi zares res je). /…/ Režiserka k edinstvenemu statusu Jonesove pristopi z jasno, nesentimentalno neposrednostjo; neobremenjena z zahtevami po preprosti zgodbi ali leni hagiografiji in odločno usmerjena v sedanjost. To pomeni, da bodo dolgoletni oboževalci lahko uživali v pogledu v pevkino osebno življenje, ki jo bo do določene mere demistificiral, tisti nepoučeni pa bodo iz kina odhajali prijetno zmedeni.«
– Dave White, The Wrap

»Ta popotniški portret /…/ Grace Jones nekoliko vijuga, pri čemer daje prednost svobodnim sosledjem intimnih trenutkov, izogiba pa se vsemu, kar bi lahko delovalo preveč zloščeno ali tradicionalno. A pri trenutkih, kot so tile – koga briga! /…/ V filmu ne boste našli arhivskega gradiva, govorečih glav ali jasne časovne linije. Grace Jones kljubovalno odseva eksperimentalni vrtinec umetničinega življenja: njeno sposobnost, da deluje relevantno še desetletja po tistem, ko je začela svojo kariero.«
– Dave Calhoun, Time Out

»In ko jo v temle – niti približno wikipedičnem – dokuju, ki ga je začela Sophie Fiennes, Žižkova režiserka, snemati pred desetimi leti in v katerem se posnetki njenih koncertnih nastopov (Slave to the Rhythm, Love is the Drug ipd.), studijskih snemanj (albuma Hurricane), zakulisnega vzdušja in hotelskih bivakiranj prepletajo s posnetki njene čudno sproščene vrnitve na Jamajko, k svoji družini, v kraje svojega otroštva, revščine, brutalnega patriarha, imenovanega »Mas P« (= Master Peart), in travm, ki so del odgovora na vprašanje, zakaj je svoje življenje (»Bami«) tako bojevniško in kameleonsko sublimirala v umetnost (»Bloodlighnt«), sebe pa v impozantno umetnino. Ko nekdo vpraša, če bo še kdaj igrala v filmu, odvrne: »V svojem.« A brez skrbi – niti film o njej je ne bi mogel zasenčiti.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Da bi lahko opazili vzporednice v ekstravagantnem oblačenju pevke in njene matere, moramo poznati njene koncertne nastope ali videospote; da bi vedeli, kako ganljivo je v resnici njeno prosjačenje glasbenika, naj se prikaže na snemanju, moramo vedeti, kako korenito sta Sly Dunbar in Robbie Shakespeare vplivala na njeno glasbeno pot. Da bi razumeli, kako pomembna je njena izpoved o BBC-jevi pogovorni oddaji, bi morali vedeti ne le, daje nekoga oklofutala, temveč tudi, kako pokroviteljsko, seksistično in rasistično so mediji o incidentu poročali in kako je ta postal osrednji dogodek, po katerem jo je odtlej poznal velik del javnosti. Toda film Sophie Fiennes z izobraževanjem gledalcev ne izgublja časa; namesto njim vso pozornost posveti svoji junakinji. Kako bodo film gledali in kakšen pomen bo zanje imel, je tako pri Grace Jones – še bolj kot ponavadi – odvisno predvsem od občinstva samega.«
– Tina Poglajen, Dnevnik

»Najbolj zanimivo pa je, da bolj ko lušči make up z obraza Grace Jones, in ob njej je  tudi v zelo intimnih trenutkih, bolj ostaja Grace Jones skrivnost. To je lahko kritika ali pohvala filma. Odvisno od perspektive. Spoštujemo lahko tudi avtorsko konceptualno odločitev, da se film v celoti izogne arhivskim posnetkom in pričevanjem sodobnikov, kar bi dokumentarec približalo bolj klasičnemu in tradicionalno utečenemu pristopu. Morda je  avtorica računala na to, da je že sama karizmatična pojavnost Grace Jones dovolj, da prikliče v spomin tudi druge komponente njene bogate kariere. Denimo nekaj odmevnih, čeprav formalno stranskih filmskih vlog. Končni vtis filma je tako nekakšno podaljšano druženje z divo, ki gledalcu ponudi privilegiran zasebni sedež ob njej. Hkrati pa z avre, ki jo obdaja ekscentrično glasbenico, sname komaj kakšno tančico. Lepo, pravzaprav spoštljivo posvetilo dami, ki se ne trudi skrivati svojih let, a ob enem ohranja animalični magnetizem, ki jo je postavil na pop kulturni parnas.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija

»Bloodlight and bami za razliko od mnogih biografij ne gradi kulta, dekonstruira pa ga le do mere, kjer pokaže, da resnično zanimivi ljudje ostanejo zanimivi, tudi če razblinimo tančico skrivnosti, ki jih obdaja. V filmu le redko kdo spregovori o talentu ali zapuščini Grace Jones, arhivski posnetki, kontekst in pripovedovalec pa so popolnoma izpuščeni. Fiennesova ne čuti potrebe po vsiljevanju legendarnega statusa in pomembnosti; ne govori tistega, kar že vemo ali domnevamo in kar lahko – kot pravi režiserka sama – najdemo na Wikipediji. Prav tako ne parazitira na vzponih in padcih svoje portretiranke, čeprav bi bilo precej lahko posneti underdogovski kliše o dvanajstletni žrtvi nasilja, ki se pridruži izseljenim staršem v ZDA, povsem preveč izstopa v šoli in se nato prek manekenske kariere prelevi iz izobčenke v legendarno amazonko, zapeljivko in plenilko – igralko, katere filmske vloge bojevnic so le bleda senca njene realnosti. A režiserka se raje osredotoči na človečnost in naslika portret, ki bi bil – kot vsak dober portret – zanimiv tudi, če bi bila Grace Jones povsem nerelevantna umetnica.«
– Peter Žargi, Ekran

petek, 22. 06. 2018

Na premieri z režiserko Sophie Fiennes

Na premieri filma Grace Jones je bila z nami režiserka filma Sophie Fiennes.

sreda, 23. 05. 2018

Kinotrip priporoča: glasbeni dokumentarci na Kinodvorišču

Ko v zraku na rahlo že dišijo počitnice, se v Kinodvoru odpre najbolj skrit kino v mestu – Kinodvorišče. Letošnji program prinaša dokumentarne glasbene zgodbe vseh ritmov. Do 30. junija!

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Na obali Chesil On Chesil Beach

Dominic Cooke

sreda, 26. 09. 2018 / 15:30 / Dvorana

Drama o dveh mladih ljudeh različnih družinskih porekel, ki ju usodno zaznamujejo spone časa, v katerem živita. Sloviti britanski pisatelj Ian McEwan je scenarij priredil po svoji istoimenski knjižni uspešnici.

Codelli Codelli

Miha Čelar

sreda, 26. 09. 2018 / 17:00 / Mala dvorana

Codelli je igrano-dokumentarni film o malo znani afriški avanturi znamenitega slovenskega izumitelja, barona Antona Codellija, znanega tudi po tem, da je leta 1898 v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil.

Vsi vejo Todos lo saben

Asghar Farhadi

sreda, 26. 09. 2018 / 17:45 / Dvorana

Oskarjevec Asghar Farhadi (Ločitev, Trgovski potnik) svojo značilno mešanico psihološkega trilerja in družinske drame s Penélope Cruz in Javierjem Bardemom v glavnih vlogah tokrat umesti v idilo španskega podeželja. Otvoritveni film letošnjega Cannesa.