iz prve roke
»V drugih filmih imaš dva moška, ki iščeta lepa dekleta, da bi se pozabavala z njimi, mi pa smo stvar obrnili na glavo in vzeli dve dekleti, ki gresta na lov za moškimi: zelo moderna zgodba. To mi je bilo res všeč. Bilo je smešno. /…/ [Junakinji] sta se mi zdeli izjemno zabavni, šlo je za popolno karikaturo, travestijo seksa. V filmu pravzaprav ni pravega seksa. Jane naj bi predstavljala razumnost, Marilyn pa igra dekle, ki jo zanima samo, da bi se bogato poročila. Ima lasten čudni kodeks in živi v skladu z njim. Deček je še najbolj zrel moški na ladji in mislim, da je zelo smešen. Film smo namerno naredili kar najbolj glasen in kričeč ter skrajno vulgaren v smislu kostumov in ostalega. Nobenega prizadevanja za realizem. Snemali smo glasbeno komedijo, to je bilo to.«
– Howard Hawks
kritike
»Gospodična Russell in tudi gospodična Monroe imata nekaj, zaradi česar ne moreš odvrniti pogleda od njiju, tudi kadar počneta zelo malo ali nič. Recite temu prirojeni magnetizem. Recite temu neokusna spogledljivost. Recite temu karkoli hočete.«
– Bosley Crowther, The New York Times, 1953
»V namerno vulgarnem, hipermodernem hollywoodskem muzikalu v režiji mojstra žanra Howarda Hawksa je med zvezdnicama /…/ neverjetna kemija; to je tudi prvič, da je ‘Blondinka’ igrala ‘Marilyn Monroe’«.
– J. Hoberman, The Village Voice
»Ta obraza sta naravnost čudovita, ko ju gledamo drugega ob drugem: Jane Russell je svetovljanska, cinična, zelo prisotna, Marilyn Monroe pa je sublimno neosredotočena in skoraj svetniška. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Bolj elegantne upodobitve prekipevajoče vulgarnosti petdesetih let ali bolj radostne hvalnice ženskemu opolnomočenju, kot ga utelešata ‘dve deklici iz Little Rocka’, ne boste našli.«
– David Fear, Time Out
»Zgodovinsko srečanje v zgodbi o bitki spolov.«
– Dave Kehr, Chicago Reader
»Film, tipičen za petdeseta leta, je jedka komedija o lovu na bogate snubce, ki se ne boji mešati sentimentalnih sanj in ostrega sarkazma, glamurozne magije in materialističnega čuta za to, kaj mora dekle storiti za preživetje – niz zabavnih protislovij, ki jih Marilyn Monroe ovekoveči v pogosto posnemani pesmi Diamonds Are a Girl’s Best Friend. Kot je zapisal Jonathan Rosenbaum: Gospodje imajo raje plavolaske je ‘nemogoč objekt – cinemaskop uma, kapitalistična Oklepnica Potemkin’.«
– Adrian Martin, 1001 Movies You Must See Before You Die
»Gospodje imajo raje plavolaske – domnevno najbolj seksističen film Marilyn Monroe, v katerem naj bi bil njen lik najbolj topoumen – sploh ni tako preprost, kot se morda zdi na prvi pogled. Pretkane strategije Lorelei Lee in njena nenasitna želja po moči, izražena skozi strast do draguljev (vse to skrito za trapastim vedenjem in otročjo govorico, ki še dodatno infantilizirata njenega že tako otročjega zaročenca v podobi Tommyja Noonana), so tudi parodično razkrinkanje kapitalistične dvoličnosti. Dvoumna igra Marilyn Monroe v tem smislu prikliče v spomin brechtovsko upodobitev Chaplinovega gospoda Verdouxa /…/ pet let prej. Tako kot skoraj vse ženske žrtve gospoda Verdouxova tudi moške tarče Loreleine artilerije niso zgolj neprivlačne, ampak kar groteskne – s čimer implicirajo gledalca, ki se bo bolj verjetno poistovetil s plenilko kot plenom. (Najbolj izstopajoč med vsemi Loreleijinimi žrtvami, nesposobni patriarhalni tepec v interpretaciji Charlesa Coburna, nosi ustrezen vzdevek Piggy.)
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader
»Hawksov vizualno privlačni in žgečkljivi muzikal je delo najhladnejše seksualne realpolitike.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Moški na ladji so ničle: petinsedemdesetletni Charles Coburn igra sira ‘Piggieja’ Beekmana, tako rekoč zrelega za plenice; George Winslow je resnobni pamž z raskavim glasom, ki bo podedoval polovico Pensilvanije; Jane Russell pa naj bi se zaljubila v Elliotta Reida, vohljača z jajčastim obrazom in brez vsakršne karizme. V ironičnih, a ljubečih pogledih Jane Russel, namenjenih Marilyn Monroe, je čutiti več topline /…/. Dekleti, daleč od kakršnekoli tekmovalnosti, sta zaveznici in v nekem trenutku celo zamenjata identiteti (Jane Russell si pobeli lase in se izdaja za Lorelei), dokler nazadnje praktično ne izmenjata poročnih zaobljub na najbolj ironični poroki v zgodovini Hollywooda.«
– Nick Pinkerton, The Village Voice
»Pričujoči muzikal se bolj kot katerikoli Hawksov film približa satiri na naravo (in sprevrženost) medspolnih odnosov v Ameriki, zlasti v petdesetih letih, ko je vladala prava obsedenost z ženskimi prsmi.«
– Molly Haskell, Film Comment
»[Leta 1953] se je prevladujoče oglaševalsko sporočilo, namenjeno ženskam, osredotočalo na poroko, dom in vrednote nove predmestne blaginje. Spolnost, ekonomija in politika se v filmu Gospodje imajo raje plavolaske spojijo v kapitalistično celoto, ki jo Marilyn in njen lik hkrati poosebljata in ironizirata. /…/ Film poudari negotovost, povezano z žensko maškarado – ne skozi motiv usodne ženske iz filma noir, temveč prek njenega komičnega podaljška, ‘neumne blondinke’. Jane Russell /…/ predstavlja protiutež Marilyninemu divjemu odmiku od zdrave pameti. Loreleijin odnos do življenja vijuga med preračunljivostjo in naivnostjo, tako da nestabilnost njene junakinje v kombinaciji z njeno spektakularno spolno privlačnostjo postane sredstvo komedije.«
– Laura Mulvey, Gentlemen Prefer Blondes: Anita Loos/Howard Hawks/Marilyn Monroe, v knjigi Howard Hawks: American Artist
»Medtem ko so drugi hollywoodski filmi iz petdesetih let svoje močno zakodirane prikaze spolnosti umeščali v družinsko okolje (Upornik brez razloga, Čaj in simpatija, Zapisano v vetru), Hawks v filmu Gospodje imajo raje plavolaske nadaljuje s svojim raziskovanjem seksa in moči v poklicni sferi. Prizadevanja obeh glavnih junakinj, da bi našli soproga, so neločljivo povezana z njunim karierizmom, zaradi česar se ljubezen pogosto zdi bolj stvar pragmatičnosti kot romantike. /…/ Celo najbolj znana pesem iz filma, Diamonds Are a Girl’s Best Friend v izvedbi Marilyn Monroe, ne nazadnje služi temu, da Lorelei oddalji od moških, namesto da bi jim jo približala, s čimer znova poudari, da je junakinjina prava privlačnost povsem neseksualne narave ter da je ljubezen med moškim in žensko transakcijska. (Predstavljamo si lahko, da je to le eden izmed razlogov, zakaj je film tako navdušil nikogar drugega kot Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki ga je uvrstil na svoj seznam desetih najboljših filmov vseh časov.)«
– Michael Koresky, Film Comment