Danes je blagajna odprta od 17:30 do 21:00 (odpre se čez 05:34).
od 12. junija 2024

Črni čaj Black Tea

Abderrahmane Sissako / Francija, Mavretanija, Tajvan, Luksemburg / 2024 / 110 min / kitajščina, francoščina

Veliki poet afriškega filma Abderrahmane Sissako (Čakajoč na srečo) se vrača z melanholično romanco, postavljeno v afriško četrt tretjega največjega kitajskega mesta.

režija Abderrahmane Sissako, scenarij Kessen Fatoumata Tall, Abderrahmane Sissako, fotografija Aymerick Pilarski, montaža Nadia Ben Rachid, glasba Armand Amar, produkcija Charles S. Cohen, igrajo Nina Mélo, Chang Han, Wu Ke-Xi, Michael Chang, Yu Pei-Jen, Huang Wei, Emery Gahuranyi, Isabelle Kabano, Franck Pycardhy, distribucija Fivia

festivali, nagrade Berlinale; Istanbul; FEST Beograd

IMDb

Fotografije

zgodba
Aya pred oltarjem v zadnjem trenutku reče »ne«, zapusti Slonokoščeno obalo in začne novo življenje v Guangzhouju na Kitajskem. V živahnem »Čokoladnem mestu«, četrti, kjer se srečujeta afriška in kitajska kultura, najde delo v čajnem butiku, ki ga vodi Kitajec Cai. Medtem ko jo Cai vpeljuje v starodavno umetnost pitja čaja, se med njima počasi rojeva nežna ljubezen …

portret avtorja
Abderrahmane Sissako se je rodil leta 1961 v Mavretaniji, otroštvo preživel v Maliju ter študiral na državnem inštitutu za kinematografijo VGIK v Moskvi. Njegov diplomski film Le Jeu je bil leta 1991 prikazan na festivalu v Cannesu in si prislužil lepo število nagrad. Leta 1992 je posnel srednjemetražec Oktyabr, s katerim se je uvrstil v cansko sekcijo Posebni pogled. Na omenjenem festivalu so bili predvajani tudi vsi njegovi igrani celovečerci: Življenje na zemlji (La Vie sur terre, 1998), Čakajoč na srečo (Heremakono, 2002, nagrada FIPRESCI v sekciji Posebni pogled), Bamako (2006) in Timbuktu (2014, sedem nagrad cezar in nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film).
Kot posledica avtorjevega nomadstva sta rdeči niti njegovega opusa izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Za svoje filme, ki se gibljejo med igranim in dokumentarnim, pogosto angažira neprofesionalne igralce, pomembno vlogo pa namenja tudi improvizaciji. Sissako je star znanec slovenskega občinstva: njegova dela so bila leta 2000 prikazana v okviru retrospektive Kino Afrika v Slovenski kinoteki, film Čakajoč na srečo smo si lahko ogledali v redni kinematografski distribuciji, Bamako je leta 2007 v prisotnosti avtorja odprl Kino Otok, Timbuktu pa smo v letu 2015 predvajali na rednem sporedu Kinodvora.

iz prve roke
»Prvi zametki Črnega čaja so verjetno vzniknili v prizoru filma Čakajoč na srečo, v katerem kitajski priseljenec na zmenku z Afričanko poje karaoke. V Črnem čaju obravnavam temo, ki je po mojem mnenju ključna: srečanja. /…/ Mojih likov nikoli ne opredeljuje pripadnost določeni skupini. Občutek imam, da so tisti, ki odhajajo, v mislih odšli že veliko prej. Prostovoljni odhod in izgnanstvo lahko povesta veliko zanimivega o identiteti. Vse to skušam izraziti v svojih filmih. Še posebej v Črnem čaju, ki sporoča, da ljudi, ne glede na izvor, druži želja po srečnem življenju in medsebojnem razumevanju. /…/ Res je škoda, da o potovanju Afričanov v Evropo ali Azijo razmišljamo izključno skozi ekonomsko prizmo. Še toliko bolj, ker svet Črnega čaja že obstaja. Evropa tega ne vidi, ker se nenehno zapira v svojo lupino, a to novo normalnost je že mogoče opazovati na tržnicah delavskega razreda. Ko potuješ po Afriki, naletiš na tržnice, kjer Kitajci govorijo v volofščini ali bambarščini – in obratno. V Črnem čaju sem ta svet lahko poustvaril le v pomanjšani različici, s sosesko Chocolate City, toda prepričan sem, da je naša prihodnost takšna. Različne identitete se bodo ohranile, a se bodo spajale. Moj prvenec Oktyabr je navdihnila moja izkušnja Afričana v Rusiji. To državo sem imel resnično rad. Tam sem živel deset let. Veliko sem se naučil, čeprav sem doživljal zavrnitve – te niso imele nobene zveze z rasizmom, ampak z nerazumevanjem. Črni čaj je nekakšna nadgradnja vsega tega. /…/ Pomembno se mi je zdelo pokazati, da je Aya radovedna glede ‘drugega’. To je namreč del vsakega potovanja: ko potujemo v tujino, želimo spoznati tudi kulturo tiste države. Pozornost, s katero Cai uvaja Ayo v čajni obred, je po drugi strani njegov način, kako ji povedati, da se lahko prilagodi; sporoča ji, da ni več manjvredna afriška priseljenka na Kitajskem. In to je zelo specifičen kulturni odnos: nikoli ne boste videli, da bi se Francozinja ali Angležinja na tržnici z Afričanko prerekala v volofščini ali bambarščini, saj je bilo priseljevanje v tem primeru povezano s prevlado nad ‘drugim’. Danes so Kitajci, ki se izselijo v Afriko – ali obratno –, ‘preprosti ljudje’, ki gredo odkrivat druge. Ko delijo svojo tradicijo, sledijo logiki izmenjave. V Črnem čaju sem želel pokazati, kaj je Aimé Césaire mislil z besedami: ‘Skozi posebno odkrijemo univerzalno.’ /…/ Dejstvo, da Fatoumata Diawara poje pesem Nine Simone Feeling Good v bambarščini, odraža gonilno silo filma: željo upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju.«
– Abderrahmane Sissako

kritike
»Najprej pride vzdušje, nato okus in nazadnje občutki. Tako kot pri posameznih korakih čajnega obreda Abderrahmane Sissako vsakemu zaporedju, vsakemu gibu in vsaki izrečeni besedi, naj se na prvi pogled zdijo še tako nepomembni, posveča kar največjo pozornost /…/. Ta tankočutni in idealistični manifest (‘poglejmo na svet drugače’) se zavzema za harmonijo med živimi bitji (‘dovolimo si biti srečni’) ter pusti prihodnosti, da se oblikuje na planetu, kjer se kulture že srečujejo, a je treba poravnati še nekaj računov iz preteklosti /…/.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Sissakova pravljica se izmakne tradicionalnim temam filmov o priseljevanju in izseljevanju, da bi povedala zgodbo o medsebojni izmenjavi in odkrivanju drugega. Želje in skrivne ljubezni v vsak (resnično vrhunski) posnetek vnesejo nemirno čutnost. Mavretanski režiser je po Timbuktuju ustvaril čudovito melanholičen film, ki ga poganja sijajna mizanscena. Njegov estetski pristop nikoli ne zmanjša politične moči sporočila: skupaj s svojo osamljeno, brezčasno junakinjo pripoveduje o izkoreninjenosti Afrike in ohranjanju kulture prednikov, žrtvovane na oltarju izgnanstva.«
– Xavier Leherpeur, L’Obs

»Črni čaj nas poziva, da znova odkrijemo čarobnost filma: tisti trenutek, ko nam podobe na velikem platnu – samo tja namreč sodijo Sissakova dela – spremenijo dihanje in nas odpeljejo v neki drugi svet.«
– E. Nina Rothe, International Cinephile Society

»Sissakova težko pričakovana vrnitev je polna lahkotnosti, ob kateri pozabimo na dolgo čakanje. To romantično dramo mehkega fokusa prežema humanizem, ki je zaznamoval že njegov Timbuktu, a režiserjev empatični pogled je tokrat v službi veliko nežnejše vizije. /…/ Ena največjih odlik filma je večplasten portret diaspore, kakršnega na platnu ne vidimo pogosto. /…/ Afriške migracije v mestu Guangzhou segajo v čas gospodarskega razcveta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa ti migranti predstavljajo znatno manjšino: približno dva odstotka prebivalstva tretjega največjega kitajskega mesta, kar jih uvršča v največjo afriško skupnost v Aziji. Sissako z umestitvijo svojega filma v omenjeno diasporo nakazuje širšo geopolitično zgodbo ter pokaže, kako spreminjajoče se razmerje moči v svetovnem gospodarstvu preoblikuje podobo sodobne Kitajske.«
– Rachel Pronger, IndieWire

»Moč Sissakovega filma je kot vedno v tem, da nežnost in subtilnost človeških odnosov, toplo, slikovito lepoto filmskih podob, postavlja v kontrast z grdoto sveta.«
– Cécile Mury, Télérama

»Rituali so mali upori stresnosti, brezumnosti in diktaturi trga – pitje čaja toliko bolj. Rituali imajo združevalno moč, revolucionarni potencial, saj ljudi senzibilizirajo in senzualizirajo, tako da – v svetu, v katerem je upor čedalje težji in v katerem je trg tako vsepovsoden in invaziven, da vse umaže in kompromitira (rasizem, mačizem, toksičnost, predsodki so stranski produkti tržnega darvinizma, dirke navzdol) – lažje najdejo skupni interes, skupno aromo, zato ne preseneča, da Cai Ajo odpelje na polja, kjer rastejo čajni listi, ta snov, iz katere so sanje. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

četrtek, 13. 06. 2024

Foto utrinki s premiere filma Črni čaj

Premiera filma Črni čaj, s katero smo odprli letni kino Kinodvorišče, se je zaradi slabega vremena preselila v Dvorano. Ob za ta čas ne ravno običajno nizkih temperaturah so bili gledalci še toliko bolj veseli darila čajne hiše CHA – vrečke kitajskega črnega čaja Yunnan. Premierna projekcija je bila del Otoka v Ljubljani.

četrtek, 06. 06. 2024

Kinodvorovo poletje s filmi na prostem

Poletje je tu in z njim čas za poletni kino. Kot že vrsto let ga bomo v Kinodvoru pričeli s Kinodvoriščem, letnim kinom v atriju Slovenskih železnic, na katerem bomo platno razprli v sredo, 12. junija, s premiero filma Črni čaj, ki je del letošnjega Otoka v Ljubljani. Veliki poet afriškega filma Abderrahmane Sissako se vrača z melanholično romanco, postavljeno v afriško četrt tretjega največjega kitajskega mesta.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zadnjič

Motoristi The Bikeriders

Jeff Nichols

četrtek, 25. 07. 2024 / 18:30 / Dvorana

Film Jeffa Nicholsa (Zaklonišče, Mud, Loving), navdihnjen s fotografsko študijo chicaških motoristov Dannyja Lyona iz leta 1968, je portret testosteronske, mačistične, z bencinom zapacane in v usnje odete subkulture ameriškega Srednjega zahoda, hkrati pa univerzalna zgodba o iskanju identitete in pripadnosti.

Joan Baez: Jaz sem hrušč Joan Baez: I Am a Noise

Miri Navasky, Maeve O’Boyle, Karen O’Connor

četrtek, 25. 07. 2024 / 19:45 / Mala dvorana

Intimen dokumentarni portret, v katerem legendarna pevka in aktivistka neobičajno odkrito spregovori o svojem življenju na odru in za njim.

Caravaggieva senca L’ombra di Caravaggio

Michele Placido

četrtek, 25. 07. 2024 / 21:00 / Dvorana

Uporniški in nemiren, pobožen in razuzdan, neodvisen in transgresiven: Caravaggio, kakršnega razkrije Michele Placido, je prekleti umetnik izjemnega talenta; rock zvezda daleč pred svojim časom; upornik brez razloga, ki se mora soočiti s posledicami lahkomiselnega življenja.