zgodba
Orsolya, sodna izvršiteljica v transilvanskem Cluju, mora izseliti moškega, ki si je uredil zasilno prebivališče v kleti zapuščene hiše. Stavbo nameravajo porušiti, da bi na njenem mestu zgradili butični hotel Kontinental. Toda Orsolyino na prvi pogled rutinsko opravilo pripelje do nepričakovanega dogodka … in globoke moralne krize.
iz prve roke
»Leta 2010 sem na neki spletni strani prebral zgodbo o ženski, ki je imela slabo vest, ker je morala nekoga deložirati. Zanimivo se mi je zdelo, kako so jo vsi okoli nje – njen mož in tudi novinar – skušali potolažiti z besedami: ‘Ne, ne, nisi ti kriva.’ Začutil sem nekakšno tragično-komično situacijo. /…/ Od tistega trenutka do danes, torej v približno petnajstih letih, so se razmere glede ekonomske neenakosti, gentrifikacije in nenadzorovanega nepremičninskega razvoja samo še poslabšale. /…/ Nenadoma se mi je zazdelo, da je prišel pravi čas, da to staro zgodbo spremenim v film. Toda še vedno nisem vedel, kako naj jo strukturiram. Potem pa sem nekega dne po naključju prebral neko teoretično besedilo o Rosselliniju ter si ponovno ogledal njegov film Evropa ’51. Pritegnila me je tema – ženska, ki jo razjeda občutek krivde in išče odrešitev. Opazil sem vzporednice z mojo zgodbo ter sklenil, da bom teme raziskal, vendar na način, ki bo manj metafizično tragičen in bolj zasidran v zelo sodobni mešanici komedije in drame – lahko bi rekli, da je Kontinental ’25 nekakšna karikatura Rossellinijevega filma.
In še en vpliv je bil, Hitchcockov Psiho. Film se začne z žrtvijo, nato pa se pozornost preusmeri na storilca. Sledil sem tej ideji: zgodba brezdomca preide v Orsolyino zgodbo. Ta sicer ni morilka, a na simboličen način čuti, da bi lahko bila sokriva, kot so v nekem smislu vsi okoli nje. Tako je film dobil obliko. /…/
Nekateri ljudje so zadovoljni sami s seboj, ker na družabnih omrežjih obsesivno objavljajo o Ukrajini ali Gazi, toda že petnajst minut kasneje delijo fotografijo svojega kosila ali prikupne mačke. Ne obsojam jih – tudi sam to počnem –, vendar se mi zdi, da je v teh protislovjih nekaj komičnega, nekakšna skoraj balzacovska ‘človeška komedija’. Kontinental ’25 ni toliko satira kot odsev absurdnosti in kompleksnosti človeških odzivov. /…/ To je zgodba o nekom, ki ima dobre namene, ki je dobrosrčen in načelen, a hkrati ujet v sistem. Večina izmed nas v svoji okolici kdaj opazi krivico, na primer brezdomca; počutimo se slabo, ampak potem gremo naprej. Morda prispevamo denar, da bi si pomirili vest, vendar vemo, da to ne bo prineslo pravih sprememb. V Romuniji so ti občutki še toliko močnejši zaradi zgodovine države. Po Ceaușescujevi diktaturi tranzicija ni potekala v smeri socialdemokratičnega modela, ampak smo prešli v neoliberalizem z minimalno socialno zaščito. Orsolyin občutek krivde odraža ta širši sistemski neuspeh. /…/
Cluj je poseben primer. Po eni strani velja za zgodbo o uspehu – njegova IT industrija cveti, število prebivalcev narašča, v primerjavi z drugimi romunskimi mesti pa velja za bolj moderno in civilizirano. Toda ta uspeh je s seboj prinesel gentrifikacijo in kaotičen urbanistični razvoj, zlasti v predmestju. /…/ Zgodbi o uspehu mesta sem želel postaviti nasproti zgodbe tistih, ki so ostali zadaj – poražencev v tem procesu gospodarske rasti. Moj film je protiutež triumfalni zgodbi o razvoju. /…/
Snemal sem z iphonom. /…/ Pokazati sem želel, da je film mogoče posneti z minimalnimi sredstvi. Šlo je za nekakšno vrnitev k osnovam kinematografije, k bratoma Lumière. Film smo posneli v desetih ali enajstih dneh, brez posebne osvetljave ali snemalne opreme, opirali smo se na dialoge in resnične lokacije. Bilo je osvobajajoče. To je tudi v skladu z Rossellinijevo idejo o snemanju s ‘skromnimi sredstvi’. Številni filmi o revščini ali družbenem nasilju so posneti z večmilijonskimi proračuni. Včasih zato pride do neskladja, jaz pa sem se želel temu upreti.«
– Radu Jude
kritike
»Romunski režiser Radu Jude nam je znova podaril gostobeseden, jezen film idej – neusmiljen rafal bodic. Delo, postavljeno na tanko mejo med upanjem in brezupom, je satirično, polemično in polno gneva do pohlepnih in reakcionarnih povprečnežev, ki so na oblasti v režiserjevi domovini. /…/ To ni lahka gledalska izkušnja, a Kontinental ’25 se kot vsa Judejeva dela kar iskri od energije in ostrine.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Mešanica iskrenosti in cinizma, ki se izrazi v nečem, kar je pravzaprav serija dialogov, postopoma pridobi moč moralne prilike, pa čeprav nekoliko dvoumne. /…/ Najbolj radikalna (in morda implicitno pesimistična) poanta Judejeve zgodbe – ki sicer ne podleže skepticizmu ali uporništvu – je morda ravno v njenem prepoznanju pomanjkanja, ki vlada v današnjem času: spremembe, bodisi osebne ali družbene, zahtevajo vsaj kanček vesti.«
– Nicolas Rapold, Sight & Sound
»Romunski režiser je posnel sijajno berlangovsko analizo naših najbolj intimnih zahodnih katastrof. /…/ Zgodba, ravno tako tragična kot zabavna, se pred očmi gledalca razvija na način, ki je hkrati brezupen in neizogiben. Rezultat je film, minimalističen v svoji veličastnosti, ki tava po obrobju mest in zavesti, žrtvah privatizacijskega pohlepa, ki na koncu uniči vse – vse javno, torej vse nas. Mojstrovina.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Notranje popotovanje ter niz srečanj, ki ga spremenijo v moralno odisejado, je jedro nekakšne filozofske pravljice: zaveznik v podobi moža, nadležni sodelavci, filantropska prijateljica s svojo slepo ulico dobrodelnosti, rasistična in nacionalistična mati, fatalistični dostavljavec hrane – sam bi se raje opisal ‘zenovski’ –, pravoslavni duhovnik … /…/ Moraliteta, v kateri do zadnjega kadra ne vemo, kaj nas čaka.«
– Camille Nevers, Libération
»Film, trdno zasidran v geopolitični specifičnosti mesta Cluj, raziskuje etnične napetosti, ekonomske neenakosti, dediščino totalitarizma, brezobzirnost kapitalizma in uničevalno moč nepremičninskega trga; toda prav skozi ta lokalni okvir Jude prodira globoko v protislovja našega globaliziranega, neoliberalnega sveta – medtem ko se vseprisotna kulturna in moralna gniloba širi naprej.«
– Marina Ashioti, Little White Lies
»Film z izvrstnim osrednjim nastopom Eszter Tompa – komičnim in hkrati ganljivim – bo več kot zadovoljil režiserjeve oboževalce, hkrati pa razveselil vse tiste, ki so se bali, da je evropski umetniški film izgubil svoj borbeni duh.«
– Jonathan Romney, Screen Daily