Danes je blagajna odprta od 16:00 do 21:45 (odpre se čez 02:10).
Svetovna premiera 6. junija 2011. Na rednem sporedu od 5. oktobra 2011.

Aleksandrinke Aleksandrinke

Metod Pevec / Slovenija, Egipt / 2011 / 94 min / podnapisi, angleščina, arabščina, slovenščina / 13+

Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogatejša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem.

režija in scenarij Metod Pevec, fotografija Mišo Čadež, montaža Janez Bricelj, glasba Aldo Kumar, raziskovalka in pomočnica režiserja Barbara B. Stegeman, producent Danijel Hočevar, koproducenti Jaka Hemler, Igor Prinčič, Mahdy ElKamaty, urednica dokumentarnega programa Živa Emeršič, produkcija Vertigo/Emotionfilm, koprodukcija RTV Slovenija; ERTU, Egipt; Transmedia, Italija, v sodelovanju z E-Film; Zavod Menuet, sofinancirala Ministrstvo za kulturo RS; Fondo Regionale Per L'audiovisivo, Friuli Venezia Giulia Film Commission,

nastopajo Matilda Vidma, Doroteja Arčon, Lidija Susič, Marija Pirnat, Sabina Šušmelj, Danilo Skomina, Marija Saksida, Magda Ibrahim, Vana Silič, Butros Butros-Gali, Michel Perez, Michael Haag, dr. Ellis Douek, Claudia Roden, Roger A. Barcilon, Izidor Birsa, Gilberto Civardi, Sonja Gabrijelčič, Vera Sulič, Silvester Furlani, Zlatko Romih, Peter Zorn, dr. Alojz Zorn, Franc Lukežič, Savica Bonutti, Irene Cossutta, Franc Faganel, Nadia Farag Badawi, Margarita Žorž, Pepca Taylor, Zdravka Peters, Charles Peters, Martina Arhar

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Zgodba o aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem.

Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogatejša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem.

zanimivosti
Dokumentarni film Aleksandrinke je nastajal dve leti in je bil posnet na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc.

Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

iz prve roke
»Dorica Makuc je nesporno pionirka v raziskovanju življenja aleksandrink. Ona je opravila najbolj trdo in garaško delo, saj je začela v času, ko je bila tematika veliko bolj nedostopna kot danes. Zato je njeno delo podvig, o tem ni dvoma. Kar je mene fasciniralo že v knjigi, pa ni bilo to, da je mati pustila otroka doma in šla za dojiljo drugam. Ko sem se pogovarjal z otroki in gojenci aleksandrink, sem ugotovil, da materinstvo ni nekaj nespornega in ženski prirojenega. To je romantična utvara. Zlahka se zgodi, da ženska izgubi materinstvo in materinski čut ter, nasprotno, da ga lahko uresniči pri otrocih, ki niso njeni. To je danost, a se lahko izživi na napačnem naslovu. Aleksandrinke so izživele materinstvo z drugimi otroki in v drugem okolju, s tem pa so se usodno spremenile. Lahko bi govorili celo o nekakšni notranji poškodbi. In ta zamenjava me je najbolj šokirala, ko sem srečeval gojence, ki imajo nežnejše spomine na svoje varuške kot na svoje matere. In nasprotno, ko sem se pogovarjal z biološkimi otroki aleksandrink, ki jim doma ni uspelo spoznavati, kakšen je pravzaprav materinski odnos. /…/ … iz fenomena aleksandrinstva razberemo, da ženska preprosto ni bila več samo ženska, kot so si jo do takrat v patriarhalnem kontekstu predstavljali. Nenadoma ženska ne skrbi več za dom, otroke in moža, ampak dobi vse razsežnosti, ki so jih do takrat pripisovali moškim. Tudi ženska je torej lahko gosposka, bogata, samostojna, odloča o vsem in prevzema funkcijo gospodarja. Ženska je v tem kontekstu postala revolucionarka, presegla je patriarhalni vzorec, v katerem je bila prisiljena živeti do takrat. In sem sodijo tako lepe stvari kot tudi deviacije …«
– Metod Pevec, režiser in scenarist

portret avtorja
Metod Pevec je diplomant filozofije in komparativistike na FF v Ljubljani, filmski in TV režiser, scenarist, pisatelj in igralec. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod celovečerne filme: Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Aleksandrinke (2011).

kritike
»Nepozabni novi domači celovečerni dokumentarec načelno za televizijo, a kot nalašč za kino … Viharnost iz dveh vidikov, zaznamujočo tako v psihološkem kot tudi fizičnem smislu njegovo dogajanje, že takoj na začetku simbolno domiselno izpostavi novi domači, za drobec igrano “začinjeni” celovečerni dokumentarec Aleksandrinke priznanega filmskega scenarista in režiserja Metoda Pevca … z uvodnima prizoroma vetrovno močno valujočega slovenskega polja in temu sledečih posnetkov razburkanega Sredozemskega morja pred Aleksandrijo v Egiptu, s tem da šele v nadaljnjem dogajanju ta domiselni simbol dvojne viharnosti postane očiten. /…/ Pomembno vlogo v vznemirljivem filmu (po izpovedni pretresljivosti in nasploh filmski kakovosti primerljivem, recimo, z nepozabnim, nagrajevanim, izredno pretresljivim celovečernim dokumentarcem Otroci s Petrička avtorja Mirana Zupaniča) ima vsaj še izvrstna, tako rekoč minimalno prisotna, toda obenem skrajno sugestivna, v svoji minimalnosti celo nadvse usodno delujoča glasba lanskega nagrajenca Prešernovega sklada, skladatelja Alda Kumarja, ki zaokrožuje vrhunski preplet sreče in nesreče.«
– Uroš Smasek, Večer

»Butros Butros Gali se za nekaj sekund globoko zamisli, ko vzniknejo spomini na najnežnejše otroštvo. Zatem ganjeno spregovori o Mileni, svoji varuški iz daljne Slovenije, ki je bila neprecenljiva prijateljica in zaupnica in na katero je bil v otroštvu skoraj bolj navezan kot na svojo pravo mamo. Podobnih zgodb danes uspešnih mož in žena z vseh koncev sveta, ki so jih pri premožnih aristokratskih družinah v Aleksandriji in Kairu v prvi polovici 20. stoletja vzgajale aleksandrinke, je še veliko. Na filmski trak jih je zdaj prenesel Metod Pevec … «
– Katja Željan, Delo

»Metod Pevec jih je, skupaj s pričevanji njihovih potomcev, njihovih varovancev, zgodovinarjev, zbral v dokumentarec Aleksandrinke. /…/ In vedite: brutalen je. Težko z besedami opišem, kako surovo resničen je. Nobenega moraliziranja, nobene poetike. Samo poročila o tem, kako so resnični ljudje doživljali izseljevanje v Egipt. Lepe zgodbe. Krute zgodbe. Vsakdanje zgodbe. Izjemne zgodbe. Po desetletjih Lepih Vid in podobnih metafor pridejo kakor udarec s pestjo v obraz. Glas resničnih ljudi. Ki pripovedujejo svojo zgodbo in s tem vračajo glas tudi moji pranoni, noni, materi in meni.«
– Barbara Skubic, http://www.delo.si/tuditi/blog/sluzkinje.html

»Aleksandrinke Metoda Pevca so najbolj ganljiv izdelek slovenske dokumentarne kinematografije od Otrok s Petrička (2007) Mirana Zupaniča naprej. /…/ Zgodb o aleksandrinkah je nešteto, Pevčev dokumentarec prinaša bero najbolj raznolikih in reprezentativnih. Vzporedno teče še zgodba o dveh mestih, Aleksandriji in Kairu, katerih blišč je zamrl in so posnetki zamazanih mestnih ulic, polnih beračev ali krošnjarjev, primeren sodobni kontrast razlagam o časih, ko sta mesti ponujali zavetje številčni skupnosti tujcev – ne glede na veroizpoved in narodbost; ne kot talilni lonec, temveč kot nekakšna utopija neskočne strpnosti in multikulturnosti. Tudi ta zgodba ni lahkotna, celoten dokumentarec pa je vrhunski izdelek dobre ekipe in ponuja poldrugo uro vsebine, ki gledalca ne bo zazibala v nek vzporedni filmski svet, temveč mu bo razkrila neolepšano resničnost z nesrečnimi in vsaj včasih tudi srečnimi zasuki na življenjskih poteh žensk, katerih dejavnost je že davna preteklost, posledice in čustvena pričevanja nastopajočih pa s svojo univerzalnostjo režejo v živo še danes.«
– Agata Tomažič, Pogledi

»Dokumentarec premore gradiva vsaj za pet igranih celovečercev. /…/ Posebno poglavje aleksandrinske teme je emancipacija, ki jo je ženskam prinesel emigrantski položaj, prav tako recepcija takšne emancipacije doma. Film odpre pogled tudi v te smeri, toda iz osrednje točke gledišča, ki je kot rečeno, problematizacija razmerja med socialno in psihološko dimenzijo aleksandrinstva. Tu, na tej točki, so zgoščeni spoznavanje nenavadne, tako rekoč mondene razsežnosti revščine, osupljiva razkritja človeških usod in njihova neubranljiva ganljivost. Metod Pevec, ki je imel vse to v rokah, se je na koncu svojega najboljšega dokumentarca za hip tudi prikazal, in to po pravici.«
– Peter Kolšek, Delo

»Aleksandrinke so povsem zasluženo prejele nagrado za najboljši  dokumentarni film na nedavnem Festivalu slovenskega filma in so nedvomno eden najboljših dokumentarnih filmov zadnjih nekaj let. Metodu Pevcu je s triletnim projektom popisovanja teh zgodb namreč uspelo ustvariti zares veličastno delo, ki gledalcu predstavi široko sliko in ga hkrati postavi tako blizu zasebnega dogajanja, da ga lahko tudi začuti.«
– Igor Harb, Vikend

»A režiserju in scenaristu Metodu Pevcu se je posrečilo navidez nemogoče, kajti njegove Aleksandrinke so nadvse gledljiv, informativno bogat in oblikovno domišljen film, posnet s primernim smislom za celoto obravnavane problematike in s pretanjenim občutkom za osebne drame udeleženk ter zlasti njihovega potomstva. pri tem ni nepomembno, da mu je uspelo kljub omenjenim oviram zbrati zavidanja vredno količino filmsko uporabnega, zanimivega, privlačnega in celo emotivno učinkovitega gradiva. /../ Še pomembneje je, da je znal vse to vpeti v premišljen mozaik dramatičnih, pogostokrat naravnost tragičnih, včasih fascinantnih, vselej pa ganljivih osebnih in družinskih zgodb. /../ Brez patetike in sentimentalnosti, zato pa iskreno gledljivo.«
– Bojan Kavčič, Stop

Dodatna gradiva

Učna ura Mesta žensk na temo enakosti spolov



nedelja, 18. 02. 2018

VsakDan8Marec

Učna ura Mesta žensk ob ogledu filmov na temo enakosti spolov.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Milost Roubaix, une lumière

Arnaud Desplechin

torek, 15. 10. 2019 / 17:00 / Dvorana

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud raziskuje primer umorjene starke. Aretirani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie …

Pritisk Push

Fredrik Gertten

torek, 15. 10. 2019 / 18:30 / Mala dvorana

Pronicljiv uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize odgovarja na vprašanje, zakaj si kar naenkrat ne moremo več privoščiti življenja v lastnem mestu, kdo našim skupnostim krade dušo in kaj lahko storimo, da si mesto priborimo nazaj.

Alice in župan Alice et le maire

Nicolas Pariser

torek, 15. 10. 2019 / 19:30 / Dvorana

Pronicljiv, duhovit in nadvse aktualen film, ki zastavlja vprašanje: ali politiki manjka filozofije?