zgodba
»Molčati, poslušati … in morda videti.« Fotograf narave Vincent Munier nas povabi v osrčje francoskih Vogezov, kjer ga je njegov oče Michel, strasten zaščitnik gozdov, nekoč vpeljal v umetnost opazovanja. Prišel je čas, da svoje znanje predata Simonu, Vincentovemu sinu. Sledimo trem generacijam družine Munier, kako »po prstih« hodijo po gozdu in potrpežljivo čakajo na trenutek, ko bo listje zašelestelo in se bo izza dreves prikazalo nevidno bitje. Zvečer, ob soju sveč, Michel vnuku pripoveduje zgodbe: o svojem srečanju z redkim divjim petelinom ali pa tisto o risu …
iz prve roke
»Odraščal sem nedaleč od gozda, s staršema, ki sta me naučila gledati drevesa, ptice in veter tako, kot gledamo zaklad. To je redek privilegij in čutil sem, da je prišel čas, da ga delim prek filma. /…/ Večina posnetkov je nastala v okolici mojega doma, nekateri pa tudi v hribovju Jura. To so gozdovi, v katerih sem odraščal in kjer sem se naučil opazovati divje živali. Vedno sem bil prepričan, da v iskanju intenzivnih trenutkov ni treba potovati na konec sveta. Lisica, ki se v jutranji ali večerni svetlobi pojavi na jasi, lahko vzbudi ravno tako močna čustva kot srečanje s panterjem v Himalaji. Ta bližina je bila zame pomembna. Želel sem pokazati, da je čudežnost mogoče najti prav tu, pred lastnimi vrati, v najbolj znanih pokrajinah – če smo se le pripravljeni potopiti vanje. /…/
Film je že zelo zgodaj prevzel obliko nekakšnega večernega druženja, skoraj pravljice. Koča je postala osrednji prostor; kot kakšno ognjišče, okoli katerega se zberejo ljudje; prostor, kjer zgodbe oživijo in se prenašajo naprej. A to ni le zgodba o družini; je način, kako povedati, da tudi gozd sam pripoveduje svojo zgodbo. /…/ Naš cilj je bil opazovati divje živali, a tudi one so nenehno opazovale nas. Prav ta igra ogledal je tisto, kar me zanima: snemati, vendar ne s položaja moči, pač pa šibkosti, spoštljivosti. /…/ Želel sem, da bi tudi gledalec imel to izkušnjo; da bi imel občutek, kot da sam čaka v temi, z vsemi čutili na preži. /…/
Moje življenje se je za vedno spremenilo, ko sem se pri dvanajstih letih – toliko je bil med snemanjem filma star tudi Simon – znašel iz oči v oči s srno. Na prvi pogled nepomemben trenutek, ki pa je usodno vplival na mojo življenjsko pot. Včasih ni treba veliko, da se otrokova usoda zasuka: eno samo srečanje, čustvo ali trenutek milosti je lahko dovolj. Pravi izziv pa je, da te intenzivnosti z leti ne izgubimo, kljub moči navad in vplivom družbe. Vedno moramo ohraniti čut za čudenje. In prav to skušam narediti s filmom: ‘razpihati žerjavico čudenja’ – če si sposodim besede filozofa Baptista Morizota –, da ta nežni plamen ne bi nikoli ugasnil. /…/
Gozd ni samo lepa kulisa ali vir surovin, ampak kompleksen in živ svet. /…/ Želel sem opozoriti, da smo tudi sami del tega sveta. O živalih še vedno prevečkrat govorimo kot o ‘škodljivcih’, ‘lovni divjadi’ in podobno – kot da moramo vse ocenjevati skozi prizmo lastnih interesov. Ta odnos odraža pogled, ki se osredotoča na človeka, vse ostalo pa je manj pomembno. Toda v gozdu ni hierarhije. Vsako bitje, od najmanjšega do največjega, prispeva k splošnemu ravnovesju. Aldo Leopold je zapisal, da se moramo naučiti ‘misliti kot gora’. Jaz pa bi zdaj rad, da se naučimo misliti kot gozd. /…/ Reči, da je narava lepa, ni več dovolj. Zavedati se moramo, da ta lepota ni razkošje, ampak nujni pogoj za naše preživetje. /…/
Verjamem, da je mogoče ozaveščati prek lepote, poezije in čudenja. To je pot do dejanj. /…/ Rad bi še naprej upal, da nas lahko bolj občutljiv, bolj poetičen odnos do narave spremeni. Nimam se za aktivista v klasičnem pomenu besede, ampak za nekoga, ki posreduje čustva. Znova se moramo naučiti, kako postati bitje med bitji, ne nad njimi in ne ločeni od njih.«
– Vincent Munier
kritike
»To je veliko več kot zgolj dokumentarec, ki gledalca vabi k odkrivanju favne in flore evropskih borealnih gozdov; je predvsem tankočuten film, ki opisuje, kako se je ljubezen do narave prenašala skozi tri generacije, med dolgimi pohodi po prostranih pokrajinah ter nočmi, preživetimi v kočah. Najlepše sekvence niso tiste, ki prikazujejo divje živali v njihovem naravnem okolju, ampak dolgi večeri, ko vnuk, oče in dedek ob soju sveč kramljajo o lepotah sveta /…/.«
– Baudouin Eschapasse, Le Point
»Če je Snežni leopard temeljil na jasnem cilju, prestopanju meja, izjemnem, je Pesem gozdov njegovo skoraj popolno nasprotje: intimen, kontemplativen film osupljive čustvene moči, zgrajen okoli dveh dejanj prenosa. V prvem avtorjev oče Michel svojega vnuka Simona uvaja v potrpežljivo opazovanje življenja v gozdu; drugo pa poteka med Vincentom Munierjem in gledalcem, pri čemer nam avtor pokaže nekaj, kar že predolgo izgubljamo izpred oči; kar ogroža čas, ki se s tem noče več ukvarjati – namreč divjino: živalsko, rastlinsko, duhovno. Ta izbruhne v bežnih, fantomskih in osupljivih podobah, med katerimi mnoge sodijo med najbolj nepozabne, kar smo jih letos videli na velikem platnu – tisto srečanje z risom nekje na polovici filma se vam bo gotovo za vedno vtisnilo v spomin.«
– Lelo Jimmy Batista, Libération
»Nevarnosti, da bi film deloval kot zbirka lepih fotografij, se cineast pogosto izogne tako, da posnetkom vdahne lirično gostoto, ki evocira cel spekter sodobne metafizične poezije.«
– Jean-Marie Samocki, Cahiers du Cinéma
»Pesem gozdov je za razliko od mnogih ekoloških dokumentarcev delo, ki je v svoji melanholičnosti polno svetlobe. Film, ki nam ogreje dušo in proti kateremu bi radi iztegnili roke, kot proti tabornemu ognju v mrzlem zimskem vetru.«
– Adrien Gombeaud, Les Echos
»Osupljivi, hipnotični posnetki veličastne narave, na katerih se medsebojno zrcalijo korenine drevesa, kremplji roparske ptice in zgubane roke starega moža; kontemplativna in umirjena zvočna kulisa, podprta z izvirno glasbo Warrena Ellisa: Pesem gozdov je navdihujoč dokumentarec, ki nas – in naše otroke – uči, da si vzamemo čas, se znova povežemo s svojim ekosistemom in ritmom življenja, od katerih nas naš hiperpovezani svet vsak dan malo bolj oddaljuje.«
– Nicolas Schaller, L’Obs
»Film ne skuša poučevati. Veličastne podobe megle, ki odprejo in zaključijo pripoved, nas odpeljejo bolj v območje poezije. Gre za poskus ujetja lepote, ki ima manj opraviti s spektakularnostjo – čeprav film vključuje kar nekaj osupljivih srečanj z živalmi, katerih podrobnosti naj ostanejo presenečenje – kot z večnim obnavljanjem življenja.«
– Boris Bastide, Le Monde
»Še bolj kot v Munierovem prejšnjem filmu lahko na platnu občudujemo lepoto posnetkov in tisti intimni odnos do živali, ki je bistvo njegove umetnosti.«
– Adrien Gombeaud, Positif
»Dokumentarec, ki ga je treba odkrivati na čim večjem platnu.«
– Olivier Bachelard, Abus de Ciné