zgodba
Na začetku 20. stoletja v odmaknjeno vas ob vznožju hrvaškega gorovja prispe Čilenka Teresa. V napol zapuščeni hiši naleti na Mileno, ki so jo bratje pustili doma, medtem ko so čez poletje odgnali ovce na pašo. Teresa trdi, da je vdova Mileninega brata, ki je v Čilu umrl v rudarski nesreči. Prihod skrivnostne tujke, ki ne pozna ne jezika ne običajev, močno razburka vsakdanjik zaprte patriarhalne skupnosti – a prinese tudi slutnjo svobode.
iz prve roke
»V tej zgodbi me je najbolj zanimalo, kako se surova realnost pastirskega sveta zrcali v našem času /…/. Želela sem spregovoriti o ženskah, ki so na rob odrinjene še bolj, kot je za njihov spol običajno, vendar na koncu s tega roba patriarhatu pokažejo sredinec. Poleg tega sem želela raziskati, kaj pomenita prava človeška solidarnost in empatija znotraj togih vrednostnih sistemov, ki temeljijo na siloviti želji po pripadanju in posedovanju. Ključnega pomena je bila tudi nemožnost komunikacije – motiv, ki me na splošno zelo zanima (saj je jezik vedno pomanjkljiv). Teresa in Milena ter Teresa in Ilija morda prav zato, ker so prikrajšani za običajna komunikacijska sredstva, resnično ‘vidijo’ drug drugega. Takšen ‘prestavljen’ pogled jim omogoča, da drug drugega vsaj za trenutek rešijo, ali bolje rečeno, da si pomagajo, saj Bog očitno ne bo pomagal. /…/ Naslov sem si izposodila iz zbirke zgodb hrvaškega pesnika Marka Pogačarja. Od nekdaj mi je bil všeč, ker zveni kot zelo kruta, dokončna diagnoza. /…/ Bog preprosto ne bo pomagal – vsak dan nam to dokazuje – in s tem občutkom se je strašno težko sprijazniti. Zato se ljudje obračajo k veri in velikim zgodbam – ker je težko sprejeti ves ta nesmisel in trpljenje.«
– Hana Jušić
»Ker sem študirala angleško književnost, sem vedno imela rada romantične vizije žensk, ki so jim v tistem času diagnosticirali histerijo. Danes seveda vemo, da je takratna diagnoza histerije v resnici pomenila nekaj povsem drugega. Želela sem pripovedovati o ženskah, ki so v obdobju in družbi, v katerih so živele, veljale za neprilagojene. Zamislila sem si podobo narave, po kateri hodi nekdo v črni obleki. Ta podoba me je povsem prevzela. Ženska v črnem, ki beži – ne ve se, kam ali pred čim. Potem pa sem naletela na kratek film s čilsko filmsko igralko Manuelo Martelli, posnet v Valparaísu. Šlo je za film Carla Sironija, italijanskega režiserja, in zelo mi je bil všeč. Takrat sem pomislila: zakaj ne bi tudi sama poskusila ustvariti filma o Čilenki? Zakaj bi se omejevala? Če mi je všeč igralka iz Čila, zakaj ne bi mogla prav ona postati glavni lik v mojem filmu? In tako sem poskusila.«
– Hana Jušić, iz intervjuja s Petro Meterc v Ekranu
kritike
»Bog ne bo pomagal je v okviru hrvaške kinematografije zelo redek žanrski spoj – opisali bi ga lahko kot zgodovinsko-etnografsko mešanico trilerja in grozljivke, v kateri so mnogi prepoznali tudi prvine vesterna /…/. Manuela Martelli je v glavni vlogi nenavadne ženske, ki jo ključno opredeljuje viktorijanska temno modra obleka, naravnost čarobna. Ima obraz tiste vrste, kakršnega je imela nepozabna Brooke Adams v Malickovih Božanskih dnevih (Days of Heaven); njeno telo pa združuje krhkost in moč, kar v kombinaciji z obleko prikliče v spomin prav tako nepozabno Holly Hunter v Klavirju (The Piano) Jane Campion.«
– Damir Radić, Novosti
»Čeprav sta na prvi pogled povsem različna, lahko med filmom Bog ne bo pomagal in režiserkinim prvencem Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat) iz leta 2016 opazimo določeno kontinuiteto – pri čemer je Bog ne bo pomagal tehnično zrelejši in kljub umeščenosti v ozke razpoke preteklosti, paradoksalno, širše zastavljen. Toda čeprav traja 137 minut, se nikoli ne vleče. Namesto tega počasi in vztrajno tli, kot razbeljena žerjavica, ki bi jo lahko v vsakem trenutku razvnelo neko nebrzdano čustvo. Ljubezen, hrepenenje, pravičniški bes ali sramotna krivda; na žrtveni grmadi ali pa v večnih plamenih pekla – obstaja toliko načinov, kako goreti!«
– Jessica Kiang, Variety
»Bog ne bo pomagal v ruralnem okolju združuje prvine realizma in modernizma ter v spomin prikliče nekatere najpomembnejše dosežke postneorealizma. Potrebo po izobraževanju in napredku v najbolj oddaljenih kotičkih Italije so v svojem času na podobno nedvoumen, vendar ne pamfletski način obravnavali (pozni) Rosellini, Pasolini, Olmi ter – tukaj neizogibna – brata Taviani (Oče gospodar / Padre Padrone, 1977). Toda Hana Jušić se problematike globoko zakoreninjenega patriarhata v našem okolju (gre za začetek dvajsetega stoletja ali sodobnost?) jasno loteva z vidika ženske emancipacije v kontekstu neznosne, vseprisotne mizoginije. Teresa je izvrsten feministični pendant k Tujcu iz Pasolinijevega Izreka (Teorema, 1968).
Prisotnost mitov, naivne umetnosti, magije in avtohtonih oblik duhovnosti v veliki meri določa ne le vsebino, temveč tudi poetiko filma – in s tem njegovo politično razsežnost. Avtorica svoje stališče vzpostavi na organski način: njen feministični pogled prihaja iz notranjosti, iz samega prikazanega sveta, vendar se širi onkraj tako realnosti kot realizma, pri čemer izziva, izpodbija in ruši ‘naravnost’ patriarhalnega reda.
V tem smislu je še posebej zanimiv način, na katerega Bog ne bo pomagal raziskuje nevsakdanje možnosti vizualnega komuniciranja, natančneje, komuniciranja prek miselnih podob, domišljije. V zgodbi, ki jasno temelji na jezikovni oviri (hrvaščina–španščina) in splošnem nerazumevanju med liki, se protagonisti, ki – in kadar – se morajo razumeti (Teresa in Milena, Teresa in Ilija), kljub vsemu zelo dobro razumejo. Za ta namen Hana Jušić domiselno uvede krožni panoramski zasuk kot intersubjektivno filmsko obliko: kot izraz neposrednega komuniciranja s tistim, kar je Gilles Deleuze nekoč poimenoval plavajoča podoba-misel.«
– Pavle Levi, Peščanik.net
»Temni, skrivnostni neznanci so klasična filmska tema, toda Hana Jušić v svojem mračnem in intenzivnem drugem celovečercu formulo osveži z zasukom običajne dinamike med spoloma. V njenem sugestivnem kostumskem filmu, postavljenem na začetek 20. stoletja, je namreč ženska tista, ki se neke nevihtne noči nepričakovano pojavi ob vetrovnem vznožju hrvaškega gorovja /…/. Srečanje [med ženskama] je le začetek režiserkinega počasi tlečega razmisleka o dinamiki moči in patriarhatu – temah, ki jih je obravnavala že v svojem prvencu. V celovečercu Bog ne bo pomagal jih spretno preplete z novimi temami, kot so zapoznelo odraščanje, hrepenenje po komunikaciji ter kriza vere. Film na trenutke deluje kot priredba romana sester Brontë, spet drugič pa kot vestern, vendar vseskozi ohranja presenetljivo sodoben značaj.«
– Amber Wilkinson, Screen Daily
»/…/ film pričara veličasten, slikarski, nekoliko srhljiv univerzum, ki (podobno kot režiserkin prvenec) raziskuje teme družbene ujetosti in radikalnega bega. /…/ To je mračen svet, poln senc in brlečih sveč, kjer se laži in skrivnosti razkrivajo le postopoma, neravnovesje moči pa pomeni, da pot do svobode za tiste, ki si upajo kršiti uveljavljena pravila, vodi prek skrivnih in skrajnih dejanj. Navdihnjena glasbena podlaga, asketska kakor pokrajina, v počasi tleči suspenz vnese sodobno in dinamično noto.«
– Carmen Gray, The Film Verdict
»Hrvaška režiserka Hana Jušić v svojem drugem filmu Bog ne bo pomagal /…/ na izjemno izviren način obravnava večno temo obstrancev. /…/ Prostrana gorska pokrajina, ki jo čudovito ujame direktorica fotografije Jana Plećaš, spominja na vlogo, ki so jo imele gore v Skritem življenju (A Hidden Life) Terrencea Malicka. Najbolj uspešni pa so njeni posnetki takrat, kadar gorá ni mogoče videti; v temnih nočeh, ko je edini vir svetlobe bakla, tema pa obdaja junake še tesneje kot gore. /…/ Mračna zgodba o krivdi in drugosti ter sestrski vezi, ki je sidrišče filma, razkriva velik talent in se izkaže za vredno naslednico režiserkinega prvenca. Umestitev v glavni tekmovalni program festivala v Locarnu dokazuje, da režiserka že dobiva zasluženo priznanje.«
– Cédric Succivalli, International Cinefile Society