zgodba
Julia in Tobias sta na videz popoln par. Toda za skrbno vzdrževano fasado brbotajo težave. Krhko ravnovesje med zakoncema se poruši, ko njuna hči Marielle razvije telepatske sposobnosti, zaradi katerih lahko vidi in sliši vse, kar starša počneta – v vsakem trenutku. Julia in Tobias z grozo spoznata, da pred hčerko ne moreta ničesar več skriti …
iz prve roke
»Idejo za film sem dobil pred nekaj leti, ko mi je nekdo pokazal elektronsko varuško z vgrajeno kamero. To je bilo takrat nekaj povsem novega. Podoba spečega otroka, ki se sploh ne zaveda, da ga opazujejo, je v meni vzbudila nelagodje. Naenkrat sem se zavedel, kako zelo lahko starši dandanes nadzorujejo svoje otroke. Tisto, čemur smo nekoč rekli ‘popaziti na otroka’, se je razvilo v pravo pravcato vohunjenje. Starši imajo v današnjem času na voljo cel kup orodij – če bi hoteli, bi lahko okoli svojega otroka zgradili sistem popolnega nadzora. Začel sem se spraševati: kaj bi se zgodilo, če bi se to razmerje moči obrnilo? Kaj bi storili starši, če bi otroci nenadoma lahko nadzorovali njih? Ta ideja je sprožila celo vrsto vprašanj: o zasebnosti, o odnosu staršev do otrok ter obratno, o dinamiki moči v družini …
In še eno razmišljanje me je pripeljalo do tega filma: kako otroci ‘doživljajo’ svoje starše. Za majhnega otroka so starši praktično bogovi. Zdi se, da vedo in zmorejo vse. Šele ko otrok odrašča, počasi spoznava, da tudi ti bogovi delajo napake. Tudi oni se borijo z življenjem, in sicer veliko bolj, kot si je otrok lahko kadarkoli predstavljal. Marielle pa do tega spoznanja ne pride postopoma – kar naenkrat izve, kdo sta njena starša ‘v resnici’. To zrušenje iluzij daje zgodbi dodatno raven in globino. /…/
Film se posredno ukvarja tudi z vprašanji, ki si jih zastavljamo kot družba. Zanimivo se mi zdi, kako se vse bolj odpovedujemo zasebnemu življenju, in to ne da bi se o tem kaj preveč spraševali. Še posebej pa me zanima, kako ta odpoved – včasih na čisto subtilen način – vpliva na naše vedenje. Če bi nekdo kar naenkrat izgubil vso svojo zasebnost – kako bi se spremenil? Bi se temu uprl, in če bi se, kako? Bi bila ta sprememba samo nekaj slabega ali pa bi morda imela tudi pozitivne plati? Konflikti, ki bi izvirali iz takšne situacije, bi bili po mojem mnenju lahko zelo različni – od zabavnih prek absurdnih do tragičnih in žalostnih. Vse te vidike sem želel raziskati v filmu. Všeč mi je, kadar lahko gledalec neki prizor doživi hkrati kot zabaven in tragičen.«
– Frédéric Hambalek
kritike
»Mogoče pa bistvo filma sploh ni v tem, da so Marielline sposobnosti nekaj posebnega, ampak da so univerzalne – ali pa vsaj skoraj. Najstniki znajo v svojem pozornem molku zelo dobro razbrati, kaj njihovi starši v resnici mislijo in počnejo, zato bi bilo za odrasle bolje, da to sprejmejo in so do otrok iskreni.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film Kaj Marielle ve je neprizanesljiv miselni eksperiment, ki postavi na preizkušnjo imperativ transparentnosti.«
– Alexander Griesser, Die Welt
»Film odpira izjemno zanimive teme; brez poučevanja in z veliko čudovite ironije. Nepozabno!«
– Felix Schenker, arttv.ch
»Edinstveno sodobna komedija nravi, ki najde občudovanja vredno ravnovesje med poglobljenim uvidom in igrivo provokacijo.«
– Sam Wigley, Sight and Sound
»Trezen in neposreden režijski pristop dopolnjuje jedrnat scenarij z brezhibno zgrajenim suspenzom.«
– Yann Tobin, Positif
»Izvirno in prodorno delo, ki veselo ruši filmske konvencije.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Kaj Marielle ve je obešenjaška tragiparodija klišejske, konformistične, paranoidne, patetične prozornosti sodobne družine. /…/ Marielle – Carrie generacije alfa – nenadne telepatske sposobnosti prelevijo v starša svojih staršev /…/, a vse to, kar ve, bi vedela tudi brez telepatskih sposobnosti. In verjetno jih niti nima. Ne potrebuje jih, da bi videla skozi svoja starša, ki ju je res treba – sadistično, napol fašistoidno – nadzorovati, da družina ne bi razpadla. »Samo umreti moram, pa bosta lahko spet počela, kar bosta hotela,« pravi Marielle, ultimativna mama, ki daje slutiti, da bodo svetu zavladale puritanske, konservativne generacije, alergične na alternativne »tipe odnosov«. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film pravzaprav v nekaj potezah in s pomočjo subtilnega humorja razgali, kako veliko temelji na prikrivanju in kako samoumevno se nam to zdi. /…/ To novo iskanje odprtosti nujno sproži val dogodkov, tudi zaustavitev rutine in revizijo staršev glede tega, kdo sta postala v teku let in glede kakovosti njunega medsebojnega odnosa. Obenem se odpre možnost za bolj iskren in bližnji odnos tudi med starši in Marielle, ki ima zdaj jasen vpogled v njune ranljivosti, pomanjkljivosti, šibkosti in v njun medsebojni odnos. Po eni strani je film v tem zelo pozitivno naravnan, po drugi strani pa izpostavi pogojenost ljubezni in ukoreninjenost dojemanja krivde v naši družbi. Kaj Marielle ve je idejno presenetljivo poln film in je tudi zaradi odlične igralske zasedbe, predvsem Laeni Geiseler, ki igra naslovno Marielle, gledalski užitek.«
–Tesa Drev Juh, Radio Slovenija