iz prve roke
»Že od samega začetka smo se tako protagonista kot jaz želeli izogniti klasični biografiji. Moja želja je bila posneti film o njuni estetiki in avtorski viziji, to pa je bilo najbolje storiti prek stvari, ki so ju oblikovale in se združile v kultnem albumu Treći svet. Usoda albuma – od začetnega nerazumevanja pa do slovesa enega najboljših rokerskih albumov nekdanje Jugoslavije – je že sama po sebi film. Tretji svet je zgodba o dveh umetnikih, dveh popolnoma različnih ljudeh, ki ju je ljubezen do poezije in magičnega realizma v nekem trenutku pripeljala do tega, da sta skupaj skočila čez ograjo. To se je zgodilo enkrat in nikoli več. A ta skok je bil tako močan, da odzvanja še danes.
S filmom in albumom zastavljam vprašanje: kaj nas oblikuje? Kot najstnik sem ju gledal v nabito polnem zagrebškem Skucu, nedolgo zatem pa stal med občinstvom, ko sta v sklopu zagrebškega Bienala nastopila na legendarnem koncertu z bendom Gang of Four v Domu sportova. Nekaj več kot štirideset let pozneje sem se znašel na drugi strani /…/. Krog se je zaključil. Naš film je časovni stroj, vendar ne nostalgičen, pač pa dejaven, resničen, luciden in ustvarjalen – tako kot protagonista, ki sta v starosti za upokojitev, a daleč od takšnega stanja. Njuna glasba je za ljudi, ki ne poslušajo le zvoka, besedila pa za vse, ki razumejo njihov globlji pomen. Film je zato namenjen tako gledalcem, ki so s Haustorjem odraščali, kot tistim, ki šele odkrivajo, kako lahko umetnost in ustvarjalnost postaneta gonilna sila. Upam, da bo gledalce spodbudil, da se spomnijo lastnega ‘tretjega sveta’ – kraja, kjer se običajna resničnost spremeni v nekaj, o čemer je vredno sanjati. Morda se sliši paradoksalno, a zame je to glasbena pravljica – za odrasle.«
– Arsen Oremović
kritike
»To, da sta se Sacher in Rundek razšla, ni nobena tragedija – še dobro, da sta se sploh sešla in posnela Treči svijet. Pričakovanje, da bosta ostala skupaj, je bilo nesmiselno, a ne zato, ker je Rundek rasel na zagrebški periferiji, Sacher pa v centru, ali zato, ker je Rundeka navduševal ruski formalizem, Sacherja latinskoameriški magični realizem, ali zato, ker je bil Rundek nor na gledališče, Sacher pa ga je preziral (čeprav nikoli ne podcenjujte nepomirljivih nasprotij med pevcem, ki hoče oder preleviti v teater, ekshibicionistični, pantonimični perfomans, in vodjem benda, ki tega ne prenese), ampak zato, ker sta bila preveč briljantna, da bi bil lahko en bend – en haustor, en portal – dovolj velik za oba. To je bilo približno tako, kot bi dali skupaj Dostojevskega in Tolstoja ter pričakovali, da bosta skupaj pisala romane. To, da je Sacher vse štikle napisal med služenjem vojaškega roka, pa itak pove vse o tem, kaj bi JLA lahko bila. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina