»Rad delam s stvarmi, ki jih že poznam, in potem v njih odkrijem nekaj novega.«
– Hong Sang-soo
V predzadnjem filmu Hong Sang-sooja z naslovom Kaj ti ta narava govori spoznamo pesnika in pesnico. Prvi je v zgodnjih tridesetih in se še vedno išče, druga pa je mati njegovega dekleta. Pesničin mož občuduje nadarjenost in modrost svoje žene: »Jaz pridobivam znanje z branjem knjig, ona pa zajema naravnost iz življenja – in iz teh izkušenj črpa modrost. Iz prve roke.« Na novinarski konferenci Hongovega triintridesetega filma na lanskem Berlinalu so kritiki iz režiserja skušali izvleči nekaj konkretnih izjav o poeziji, filmu, uporabi simbolov in njihovem pomenu. Toda korejski režiser ni želel podati jasnih odgovorov; rekel je, da čeprav je vsak detajl morda res vključil namenoma, pa »ti detajli niso mišljeni kot orodje za izražanje ene same velike ideje«. Hong želi, da njegova dela vsak gledalec razume in ceni po svoje. Namesto da bi film razlagal, je vedno znova poudarjal pomen delovnega procesa ter »tistega, kar je dano«. »Običajno izberem lokacijo in ljudi. Vreme se pokaže med snemanjem. Sprejmem ga, kakršnokoli že je. Potem iz teh treh elementov nekaj sestavim.« In to »nekaj« je gledalcu vedno domače, a hkrati nepričakovano in novo.
Ko si je Amir Naderi po skoraj tridesetih letih ponovno ogledal svoj film Tekač, postavljen v njegov rodni Abadan, je brez obotavljanja priznal, da se zdi, »kot bi vse imelo nek pomen«: ladje, letala, tuje revije, ameriška glasba, voda, led in ogenj, tek … Toda ta iranski izseljenec je takoj dodal, da med snemanjem ni razmišljal o simboliki; na platno je želel prenesti resnično, pristno izkušnjo. Režiser, ki je kot otrok tudi sam ostal brez staršev, je film posnel sredi skoraj osemletne vojne med Iranom in Irakom. »Kamorkoli smo postavili kamero, je bila vojna manj kot kilometer stran. Po revoluciji sem spoznal, koliko otrok je izgubilo svojo družino ali očeta ter se skušajo prebiti v Teheran in druga mesta. Pomislil sem: kaj lahko storim? To sem dolgoval svojemu mestu.« Kljub tem strašnim okoliščinam pa se zdi, da v Naderijevem vizualno čudovitem, ekstatičnem, uporniškem in poetičnem filmu nič ne nakazuje na vojno – razen enega samega posnetka moškega brez noge. Ker je bilo njegovo mesto uničeno, je režiser uporabil metodo Orsona Wellesa v Othellu: tako kot je Welles v enem samem prizoru posnetek iz Benetk zmontiral s protikadrom iz Španije, je Naderi rodni Abadan poustvaril z montažo posnetkov, narejenih v nič manj kot enajstih mestih.
Izseljenka Tamara Stepanyan prek prizorov iz zlatega, sovjetskega obdobja armenske kinematografije (ki je razen Paradžanova in Pelechiana v tujini še vedno precej neznana) obuja mračno preteklost svoje izgubljene domovine – preteklost, zaznamovano z genocidom, potresi in vojnami. V Mojih armenskih duhovih podobno kot Godard v Zgodovini filma raziskuje tesno povezavo med zgodovino 20. stoletja in zgodovino kinematografije. Tamara Stepanyan, rojena leta 1982, je odraščala v času Sovjetske zveze. Njena starša sta bila umetnika: mama je kot čelistka prepotovala svet, oče pa je bil priljubljen gledališki in filmski igralec. Ko je Sovjetska zveza razpadla, so prišla devetdeseta, znana kot »mrzla in mračna leta«. Namesto blaginje, ki so jo vsi pričakovali po osamosvojitvi, je bil kruh racioniran, ljudje pa so ostajali brez plina, elektrike in vode. Številni so zato zapustili državo. To je bil tudi čas, ko je dvanajstletna Tamara z družino emigrirala v Bejrut. »Kot mnogi otroci iz Vzhodne Evrope in Evrazije, ki so doživeli tako Sovjetsko zvezo kot obdobje po njenem razpadu, sem gojila protislovna čustva do komunističnega sistema: mešanico odpora in skrivnega, skoraj sramotnega občudovanja.« Njena starša sta se kasneje vrnila, Tamara pa nikoli več. »Praznino, ki jo čutim zaradi oddaljenosti od Armenije, zapolnjujem tako, da tam snemam filme.«
»Že dolgo delam filme o razpadu ruskega imperija ter o vojnah, tragedijah in konfliktih, ki so že več kot stoletje sestavni del tega bolečega procesa; filme o zgodovini svoje države. O zgodovini, ki si zasluži, da o njej razmislimo.« Sergej Loznica je po letu 1996, ko je diplomiral na ugledni moskovski filmski šoli VGIK, večinoma snemal dokumentarne filme. Naslov njegovega najnovejšega celovečernega dokumentarca je morda zavajajoč. Invazija ni vojni film o vojaških operacijah in spopadih na fronti: v kratkih epizodah, dolgih od pet do petindvajset minut ter posnetih v obdobju dveh let, prikazuje »vsakdanje življenje« po začetku ruske invazije na Ukrajino. »Bi radi vedeli, kako vojna vpliva na Ukrajince? Oglejte si ta film; pozorno opazujte obraze na platnu.« Zgradbo dokumentarca in način, kako so epizode v njej povezane, Loznica primerja s sonetnim vencem – literarno obliko, pri kateri avtor skozi niz pesmi raziskuje različne vidike glavne teme. Vsaka prva vrstica soneta ponovi zadnjo vrstico prejšnjega, vse dokler zadnja vrstica zadnjega soneta ne ponovi uvodne vrstice prvega.
– Koen Van Daele
2. marca ob 18:00: Kaj ti ta narava govori
Geu jayeoni nege mworago hani, Hong Sang-soo, Južna Koreja, 2025, 108′
Dvakrat Amir Naderi / 9. marca ob 18:00: Tekač
Davandeh, Amir Naderi, Iran, 1984, 94′
Otok v Ljubljani / 23. marca ob 18:30: Moji armenski duhovi
Mes fantômes arméniens, Tamara Stepanyan, Francija / Armenija / Katar, 2025, 75′
Otok v Ljubljani / 30. marca ob 17:30: Invazija
The Invasion, Sergej Loznica, Nizozemska / Francija, 2024, 145′