iz prve roke
»S soscenaristko Louise Peter sva neko poletje preživeli na kmetiji v regiji Altmark, na globokem podeželju nekje na pol poti med Berlinom in Hamburgom. /…/ Ker je bila kmetija petdeset let prazna, sva se med hojo skozi posamezne sobe lahko sprehodili skozi njeno preteklost. Videl si lahko, kje je kmet zadnjič odložil žlico. Vse je bilo še vedno na svojem mestu. Nato sva našli staro fotografijo, ki je bila videti kot naključni posnetek iz vsakdanjega življenja. Tri ženske v predpasnikih stojijo na dvorišču in gledajo v kamero, kot bi prebile četrto steno in zrle v nas naravnost iz preteklosti. /…/ Kot otroka me je vedno preganjala misel, kdo je živel pred mano v prostorih, ki sem jim rekla dom. Kaj se je tu dogajalo nekoč? Kaj so razmišljali in čutili ljudje, ki so stali točno na mestu, kjer zdaj stojim jaz? /…/ To vzdušje sva skušali prenesti v film. Zanimala naju je sočasnost, prekrivanje časovnih ravni; da lahko nekdo na nekem mestu počne nekaj povsem vsakdanjega, medtem ko nekdo drug prav tam morda doživi nekaj usodnega, nekaj, kar mu za vedno spremeni življenje.
Poleg tega sva med obsežnimi raziskavami za ta film opazili, da v zgodovinskem gradivu ni bilo skoraj nobene sledi o ženskem pogledu. Včasih sva naleteli na zelo nenavadne opombe, na primer, da je bilo treba služkinje ‘prilagoditi’, da ne bi bile nevarne za moške. To je bilo vse, kar je pisalo. Bilo je veliko takšnih praznih mest, stvari, o katerih se ni govorilo, a si jih slutil nekje na obrobju. Kadar so takšne skrivnosti postale bolj otipljive, sva jih skušali raziskati s pomočjo najinih likov. /…/
Med pisanjem scenarija so bili osrednji motiv vedno znova tihi, na videz skoraj naključni trenutki, v katerih se zdi, kot bi se slika zlila s pulzom likov, kakor utripanje sončne svetlobe za vekami. Prav ta neulovljivost, ambivalentnost me v pripovednem smislu zanima bolj kot zgodovinsko natančno pripovedovanje. To je zgodba, ki nam ponuja priložnost, da doživimo odraščanje skozi včasih skrajno subjektivne poglede štirih deklet v različnih časovnih obdobjih. Zame pa je to tudi film o prepletanju domišljije in spomina; kot pojava, ki oblikuje našo identiteto.«
– Mascha Schilinski
kritike
»Izjemna pripoved o neoprijemljivi ženski medgeneracijski travmi. Tenkočutno in ostro zareže v zvoku in podobi.«
– Anja Banko, Najboljši filmi leta 2025, Ekran
»Zvok padanja je srdito, fragmentirano delo, v katerem nasilje nad ženskim telesom ruši slogovne konvencije, nas pa pusti, da v njegovih raztresenih koščkih obupano iščemo smisel. /…/ Jacqueline Rose je v svoji knjigi On Violence and on Violence Against Women iz leta 2021 opisala občutek ‘vznesenosti, a tudi šoka’, ki ga je med raziskovanjem življenja Sylvie Plath doživela ob poglobitvi v žensko trpljenje. Zvok padanja me je navdal s podobnim občutkom. Film je težko gledati, a zaradi samih pravih razlogov. To je briljantno, grozljivo in osupljivo delo, ki sta ga z izjemno skrbnostjo pripravili režiserka in ekipa s popolnim nadzorom nad svojo snovjo. Iz kina sem odšla jokajoč nad prihodnostjo naših hčera in hkrati polna upanja v prihodnost filmske umetnosti.«
– Catherine Wheatley, Sight and Sound
»Ne naletiš vsak dan na film, ki ni podoben ničemur, kar si kdaj videl, in ki te prisili, da postaviš pod vprašaj samo idejo o tem, kaj film sploh lahko je. /…/ Najbližja stvar, ki mi pride na misel, je Drevo življenja Terrencea Malicka, čeprav je to Malick, pomešan z Jane Campion in Michaelom Hanekejem. /…/ Zvok padanja s svojo epsko razsežnostjo, natančno izrisanimi liki in podeželsko kuliso deluje kot zajeten kmečki roman iz 19. stoletja, toda zgodba se razvija kakor čisti tok zavesti – kot bi se Virginia Woolf odločila, da bo na novo napisala knjigo Thomasa Hardyja /…/ Potrpežljivi gledalci bodo nagrajeni z delom, ki nas spomni, kako se lahko film še vedno na novo izumi, vsaj dokler obstajajo režiserji, dovolj drzni, da poskusijo.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter








