zgodba
Samotar (Isaach De Bankolé) je nadvse skrivnostna oseba, tujec, čigar dejanja so vedno strogo zunaj okvirov zakona. Pripravlja se, da konča enega svojih poslov. Nikomur ne zaupa, njegovi nameni pa dolgo ostajajo v temi. Poda se na potovanje, ki ga bo peljalo do Madrida in nato še dlje, v Sevillo. Na poti pritegne pozornost dvojne agentke Gole (ta je pod svojim prozornim dežnim plaščem vedno povsem gola) ter vrste drugih skrivnostnih družabnikov, kot so Blondinka, Kitarist, Mehičan in drugi. Njegovo potovanje, ki paradoksalno kipi od lucidnosti, a se tudi potaplja v sanjskost, ga ne pelje le prek Španije, temveč tudi prek širnih področij njegove zavesti.
Drzno, izmuzljivo in seksi zapeljivo novo Jarmuschevo delo je svojevrsten antitriler, nenavadna meditacija o zlovešči naravi moči ter poetično slavljenje moči domišljije; lirična, alegorična in vizualno osupljiva variacija na temo klasičnih filmov o poklicnih morilcih.
iz prve roke
»V mislih sem imel evropske kriminalke iz sedemdesetih in osemdesetih let, na primer dela Francesca Rosija. Ti impresionistični navdihi so krožili po moji glavi, a ne ker bi jih želel posnemati, temveč zato, ker sem poskušal najti primeren stil.«
– Jim Jarmusch, režiser in scenarist
portret avtorja
Jim Jarmusch šteje za enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev. Do tega statusa se je prikopal v osemdesetih z nizom poceni, večinoma črno-belih tragikomedij, ki so jih zaznamovali režiserjev nenavaden smisel za humor, specifičen občutek za filmski ritem in nezgrešljivo vzdušje melanholije. Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci in tako med drugim ustvaril enega najboljših ameriških filmov desetletja, ironičen pogled na zgodovino Divjega zahoda s pomenljivim naslovom Mrtvec. Pod zapeljivimi površinami režiserjevih podob se pogosto skriva tudi nevsiljiv, vendar odločen politični angažma. Znan je tudi po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so med drugim nastopili (in običajno tudi prispevali glasbo) John Lurie, Tom Waits, Iggy Pop, Screamin’ Jay Hawkins, Neil Young, Robert Diggs (RZA) …
kritike filma
»Meje razuma, ki jih je posnel Jim Jarmusch, newyorški minimalist/transcendentalist/aforist/ironist/noirist, so film o enigmatičnem, elegantnem ameriškem poklicnem morilcu (Isaach De Bankolé), ki v Španiji čaka na tajna navodila – in ki si za čakanje vzame čas. Ki hodi – in ki si za hojo vzame čas. Ki meditira – in ki si za meditacijo vzame čas. Ki leži v postelji – in ki si za ležanje vzame čas. Ki gleda – in ki si za gledanje vzame čas. Ki prakticira tai chi – in ki si za to vzame čas. Ki pije espresso – in ki si za pitje vzame čas. Običajno spije dva espressa. Nič ga ne more zmotiti. Za vsak trenutek si želi, da bi trajal večnost. Zato ne spi. Bolj romantičnega in bolj nostalgičnega nihilista zlepa ne boste našli. Solist, alias »Lone Man«, je statičen, lakoničen, inerten, antisocialen. In za to si vzame čas. /…/ V resnici izgleda kot Jim Jarmusch, ki sodobni blockbusterski, ringelšpilski, adrenalinski, interaktivni kinematografiji kljubuje s svojim unikatnim slogom. /…/ ‘Najboljši filmi so kot sanje, za katere nisi nikoli prepričan, da si jih res imel,’ pravi Tilda Swinton. In Meje razuma so taka interpretacija filmskih sanj. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
