zgodba
1944. Nekje v okupirani Srednji Evropi. Večkulturni trikotnik med pastirčkom in dvema častnikoma z nasprotnih strani v čutni in čustveni alpski zgodbi o dveh melodijah in eni piščalki.
Kdo se boji črnega moža je poklon zgodovini slovenskega filma in filmski umetnosti na splošno.
zanimivosti
Mednarodno igralsko zasedbo sestavljajo Tilen Lapajne, ki je imel med snemanjem šest let in pol, ameriški igralec Wayne T. Carr ter Nemca Klaus B. Wolf in Michael Kranz. Slednji je nastopil tudi v Hanekejevem Belem traku in v Tarantinovih Neslavnih barabah, Tilen Lapajne pa je prav zaradi igre v filmu Kdo se boji črnega moža? pozneje dobil vlogo v celovečercu Dvojina režiserja Nejca Gazvode.
Za slikovno obdelavo je poskrbel Dunajčan Willi Willinger, ki vedno skrbi za podobe v filmih Michaela Hanekeja in Ulricha Seidla (dunajski laboratorij Listo je prav za film Kdo se boji črnega moža? nadgradil postopek obdelave, ki so ga uporabili pri Hanekejevem filmu Beli trak).
iz prve roke
»Moj pokojni oče, ki je na posebni projekciji na srečo še uspel videti ta film na velikem platnu, je bil v času druge svetovne vojne otrok, v letih kot njegov vnuk v tem filmu. Pozneje je moj oče pel v pevskem zboru, ki je izvedel Kekčevo pesem za prvega Kekca. To pa je tudi moja edina intimna vez s to slovensko klasiko, ki mi, kot večina mladinskih filmov, nikoli ni prirasla k srcu. Niti kot otroku. Že takrat se mi je, pa naj se to sliši še tako bogokletno, Kekec zdel šlampast film, čeprav drži, da je srčen. Očetovo otroštvo sredi vojne vihre je bilo tako moj prvi motiv za režijo kratkega filma po petnajstih letih, a o slednjem sem začel resneje razmišljati, ko sem sredi prejšnjega desetletja v Slovenski kinoteki v filmu Sergeant Jim, ameriški različici Doline miru, videl krasen prizor, ki je bil v slovenskem izvirniku menda cenzuriran. V slovenskem prostoru bo obremenjenost s podobami iz Doline miru verjetno nerodna prtljaga za doživljanje mojega filma, morda pa bo vendarle nekakšna dodana vrednost. Za tujce je to ozadje povsem irelevantno. To zelo dobro vem po avdicijah v New Yorku, kjer so vsi črnski igralci, ki so se uvrstili v ožji izbor za vlogo ameriškega letalca, to zgodbo sprejeli kot zavzemanje za črnsko vprašanje, kot nekakšen I have a dream film, kar je zame kompliment. Kot referenčno izhodišče za ta kratki film pa je bil od Franceta Štiglica zame pomembnejši Michael Haneke in njegov Beli trak. Tudi zato sem film dokončal v dunajskem laboratoriju z dolgoletnimi sodelavci omenjenega mojstra. Z njimi sem bil v stiku že precej pred snemanjem filma. Prav z izkušnjami z Belim trakom so na Dunaju tokrat tehnično še nadgradili postopek digitalne obdelave in izdelave črno-bele podobe. Kdo se boji črnega moža? je moj poklon zgodovini slovenskega filma in umetnosti nasploh, pa tudi spodbuda v stanju nenehne mentalno preživetvene okupacije, ki je je naša filmska umetnost deležna že vse od svojih začetkov. Predvsem pa je ta film moj naslednji korak k emocijam, ki so v filmih zame bistvenega pomena. Je tudi lakmusov papir za kompetentnost vehementnih umeščevalcev. Površni gledalci bodo film morda uvrstili med mladinske. Otrok, ki odrašča sredi vojne, in naslov naj vas zato ne zavedeta.«
– Janez Lapajne, avtor
portret avtorja
Kdo se boji črnega moža? je Lapajnetov prvi kratki film po mednarodno uspešnem diplomskem delu Črepinjice iz leta 1997. V zadnjem desetletju se je režiser podpisal pod tri odmevne celovečerce: Šelestenje (2002), Kratki stiki (2006) in Osebna prtljaga (2009).
kritike
»Režiser Šelestenja, Kratkih stikov in Osebne prtljage je tokrat posnel 25-minutno črno-belo bravuro, ki deluje kot poklon slovenskemu filmu, predvsem pa filmu kot umetnosti, ki meri v sredo gledalčevih čustev. Gre za film o epizodi nekega samotnega otroštva sredi Alp v okupirani Evropi druge svetovne vojne, kjer se osamljeni pastirček znajde med nasprotujočima si stranema, častnikoma nemške in zavezniške vojske. Kdo je v tej vrhunski miniaturi črni mož in kdo se ga boji, Lapajne sofisticirano izpelje prek ene piščali in dveh melodij – to pa še ne pomeni, da je črni volk razkrinkan in strah pregnan. Še ena možna metafora sodobne slovenske kinematografije za žurnalistično rabo? Morda. Morda pa tudi kaj več od tega.«
– Ženja Leiler, Pogledi
»Kratek film anekdotično vojno situacijo razvije v mojstrsko vinjeto na temo najgloblje humane komunikacije, ki preči meje kultur, družbenih razredov, nacij in jezikov, to pa sporoča tako na slikovni ravni kot z domiselno glasbeno pripovedjo in seveda izvrstnim vodenjem multikulturne igralske zasedbe. Kljub temu, da gre za kratek film, je v razvoju zgodbe Lapajne ves čas suvereno nepredvidljiv, saj vsaka situacija odpre nove možnosti, iz česar izhaja tudi nelagoden suspenz.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija