zgodba
Parižan Alexandre Fayard (Benoît Magimel) je uspešen pisec kriminalk in profesor literature. Povabljen je na Japonsko, kjer naj bi predstavil svoj zadnji roman, veliko uspešnico, ki grozi, da bo po prodaji zasenčila celo najznamenitejšega japonskega pisca nasilnih romanov, skrivnostnega Shundeija Oeja. Alexandre nekega večera spozna Tamao, gejšo v japonski čajnici, ki mu zaupa svoje strahove. Eden izmed njenih nekdanjih ljubimcev, ki bi lahko bil tudi Shundei Oe, ji grozi s smrtjo. Fayard, sicer tudi spoštovan strokovnjak za Oejevo literaturo, privoli v pomoč gejši, saj bi se med drugim izredno rad osebno srečal z legendarnim japonskim piscem in svojim vzornikom. Nič hudega sluteč pa se zaplete v krvavo igro, kjer se prepletata fikcija in resničnost.
»Smisel obstoja gejše je v tem, da moškega, ki jo opazuje, pahne v namišljeni svet. Gejša je zrcalo, ki odseva srce moškega, in mu razgalja skrivnosti, s katerimi se sam noče soočiti. Gre za mnogo več kot seks, gospod Fayard.«
Odlomek iz filmskega dialoga
zanimivosti
Barbet Schroeder je svoj najnovejši film posnel po kultnem romanu enega najslavnejših japonskih piscev fantazijske literature: Hirai Tarô (1894–1965) je bil tako velik oboževalec Edgarja Allana Poeja, da je svojo prozo objavljal pod psevdonimom Edogawa Rampo (japonska izgovorjava ameriškega imena), pri čemer vzornikove sprevržene domišljije, alkoholizirane morbidnost in ekscesnega svetobolja ni zgolj presegal, temveč za nameček še cepil na lokalni mitološki kolorit, skozi tako dobljeno optiko pa ponovno prežvečil in popačil tudi marsikatero zahodno klasiko žanra. Poleg Edgarja Allana Poeja se je Rampo v svojih pisanjih rad loteval še motivov, kakršne sta na zahodu popularizirala Maurice Leblanc in Arthur Conan Doyle, oče Sherlocka Holmesa. Edogawa Rampo velja za utemeljitelja sodobnega japonskega detektivskega romana, ki mnogokrat presega preprosto zabavo in se ponaša z neobičajno psihološko globino. Rampo je bil izredno aktiven v promoviranju žanra, ki ga je izumil; poleg objavljanja romanov je svoje zgodbe prodajal številnim revijam, danes pa je po njem poimenovana kopica literarnih nagrad. Številna njegova dela so bila na Japonskem že prirejena za film ali televizijo.
izjave režiserja
Pred petimi leti mi je Raoul Ruiz podaril roman Inju. Bil je prepričan, da gre za idealno temo zame. Roman me je fasciniral, vendar se mi je zgodba o rivalstvu med dvema japonskima piscema zdela pretežka za adaptacijo. Nekaj let kasneje mi je Jean-Armand Bougrelle, ki živi na Japonskem, poslal scenarij, v katerem je enega izmed protagonistov napravil za tujca, specialista za delo Oeja. Ta verzija zgodbe me je povsem prevzela, saj je povečala dramatično napetost celotne zgodbe: tuji avtor pride v deželo svojega idola in ga izzove.
Alexa Fayarda fascinirajo Shundei Oe, njegovo delo in njegov uspeh. Alex ni akademik. Njegova fascinacija z japonsko figuro ga napeljuje, da tudi sam piše romane v slogu vzornika, vendar ta slog pogosto ublaži. Kot rezultat tega mednarodno zaslovi. Na nek način je Alex vsiljivec, ki na Japonsko prispe zaslepljen z svojo samozavestjo in zahodnjaško aroganco. Obenem je tudi nedolžni junak, primeren in pripravljen, da se mu zgodi nekaj vznemirljivega. Morda podzavestno sam od sebe išče neke vrste kazen in bi se zato rad osebno soočil s svojimi duhovi.
Inju je tudi film o filmu samem, premišljanje o čisti fascinaciji, v kakršni nas drži film, zlasti tako imenovani »žanrski« film. Sam sem se, na primer, zelo zabaval, ko sem za potrebe uvoda v Inju moral posneti svoj kratki samurajski film, kasneje pa sem v zgodbo vpletel številne reference na film noir. Vendar sem se zares nenehno osredotočal na zgodbo in junaka. Da bi gledalec med gledanjem filma užival toliko, kot sem sam užival med snemanjem, je moral film postati objekt premišljevanja, gladka odsevna površina.
Japonska me že od nekdaj fascinira. Kot številni ljubitelji filma sem tudi sam nor na Mizoguchija. Srečen sem tudi, da sem odkril Ozuja, čeprav nekoliko pozno, šele v sedemdesetih. Vse od sedemdesetih let dalje sem vsaj enkrat na leto na Japonskem. Povsem so me očarali njihovi zen vrtovi, esenca tradicionalne japonske kulture. V te vrtove se rad odpravim zgodaj zjutraj in potem tam sanjarim ure in ure. Neverjetno lepi so. Priznam tudi, da me fascinira japonska seksualnost: povsem je osvobojena kakršnih koli občutkov krivde in moralnih implikacij.
Ne želim načrtno snemati avtorskih filmov. Za vsak svoj film hočem, da je povsem drugačen. Da gre za raziskovanje, za odkrivanje. Filmov ne snemam s stališča avtorja, temveč želim vsakič znova posneti prototip filma. Rad bi celo pozabil na idejo avtorja, da bi se vsakič znova lahko bolj osredotočil na unikatno zgodbo. In če nato vedno znova pristanem pri zgodbah o likih, ki so žrtve lastnih obsesij in samouničevalnih strasti, o tem rajši ne razmišljam.
o režiserju
Barbet Schroeder se rodi leta 1941 v Teheranu. Med leti 1958 in 1963 piše za legendarno pariško revijo Cahiers du cinéma. V tem času se osebno seznani z domala vsemi akterji francoskega novega vala, pri katerem nato odigra pomembno zakulisno vlogo kot producent. Kot asistent režije sodeluje pri snemanju Karabinjerjev (Les carabiniers, 1963) Jean-Luca Godarda. Istega leta ustanovi danes že legendarno produkcijsko hišo Les Films du Losange, v okviru katere nastanejo nekateri najpomembnejši filmi režiserjev, kot so Eric Rohmer, Jean-Luc Godard, Jean Eustache, Jacques Rivette, Wim Wenders, R.W. Fassbinder. Schroeder je znan tudi po tem, da v manjših vlogah rad nastopa v filmih prijateljev. Čeprav bolj slovi kot producent, vse od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja filme tudi režira.
filmografija, izbor:
2008 Inju, zver v senci (Inju, la bête dans l’ombre)
2007 Odvetnik terorja (L’avocat de la terreur), dokumentarni
1992 Sostanovalka (Single White Female)
1987 Barska mušica (Barfly)
1982 Charles Bukowski, dokumentarni
1977 Koko, govoreča gorila (Koko, le gorille qui parle), dokumentarni
1974 General Amin (Général Idi Amin Dada: Autoportrait)
kritike
»Inju obstaja v svetu gejš in seksualnih perverzij ter kot takšen predstavlja pregled tematik, ki zaznamujejo pisanje Edogawe Rampoja. Film je prežet z neke vrste formalistično grozo in poduhovljeno melodramo ter obložen z izbruhi ekstremnega nasilja in pikantnega seksa. V tem smislu je Schroeder do potankosti razumel Rampo, kar je dobra novica za vse oboževalce tega pisatelja.«
Todd Brown, Twitch
»Ustne, pisne in vizualne tradicije pripovedništva se prepletajo v filmu Inju, zver v senci, intelektualnem spopadu dveh uspešnih romanopiscev – medijske zvezde in samotarja – ter gejše, ki ima dostop do obeh moških. Schroederjeva zgodba o obsedenosti in manipulaciji se uvršča ob bok filmu Besnilo (Frantic, 1988) Romana Polanskega; skupaj predstavljata vrhunec podžanra trilerjev, v katerih se nedolžni tujec v tuji deželi zaplete v potencialno smrtonosno igro, ki ustvarja lastna pravila.«
Lisa Nesselson, Screen Daily
»Film kot celota povsem ustreza kreativni logiki Barbeta Schroederja, režiserja, ki ga že od nekdaj fascinirajo zabrisane meje družbeno in moralno sprejemljivega. Njegov predmet obravnave je zdaj kriminalno podzemlje v sadomazohističnem kontekstu japonske družbe, zanimajo pa ga tudi prakse gejš. /…/ Suspenz je v filmu stopnjevan zahvaljujoč načinu, na katerega Schroeder nakazuje nedostopnost resnice, ter njegovim raziskavam meta-lingvističnega potenciala zgodbe. /…/ Vznemirljiv, čuden in zabaven kriminalni triler.«
Manuel Yáñez Murillo, Otros Cines