Danes je blagajna odprta od 13:30 do 21:00 (odpre se čez 06:29).
Mesto kina mednarodna konferenca o pomenu kina  včeraj, danes in jutri

Mesto kina mednarodna konferenca o pomenu kina včeraj, danes in jutri

Na dvodnevni mednarodni konferenci Mesto kina, ki je potekala v Kinodvoru 24. in 25. oktobra 2013, so predstavniki iz različnih evropskih kinematografov in filmski strokovnjaki razpravljali o pomenu in vlogi, ki ju ima kino danes, ter si skušali zamisliti njegovo prihodnost.

Kinodvor je mednarodno konferenco organiziral ob podpori Slovenskega filmskega centra in MEDIA deska Slovenija kot del strokovnega programa v jubilejnem Letu kina, ki je zasnovan kot odprta platforma, s katero želimo nosilci in partnerji projekta javnost opozoriti na vlogo kinematografa kot živahnega umetniškega, kulturnega in družabnega središča. V svoji devetdesetletni zgodovini je kino na Kolodvorski ulici doživel zelo raznolike, tako tehnološke, arhitekturne, lastniške kot tudi programske spremembe. Bil je prvi ljubljanski kinematograf, namenjen izključno filmskim predstavam, kasneje prvi erotični kinematograf na ozemlju nekdanje Jugoslavije in tudi prvi digitalni kino v slovenski art kino mreži. Kinodvor je danes mestni kino, ki ga je Mestna občina Ljubljana ustanovila za prikazovanje kakovostne in zahtevnejše sodobne filmske produkcije, za izvajanje dejavnosti filmske in kulturne vzgoje ter programov promocije in izobraževanja na področju avdiovizualne kulture. Po petih letih delovanja mestnega kina ima Ljubljana več kot kino. Filmske projekcije dopolnjujejo družabni in filmsko-vzgojni programi, namenjeni vsem generacijam in različnim občinstvom. Obisk v kinu je vsako leto porasel za 25-30%, cilj ustanovitelja, naj ima kino v mestu vsaj 50.000 gledalcev, pa je danes presežen za skoraj 150%.

Uvodoma je goste in udeležence konference nagovoril minister za kulturo RS, dr. Uroš Grilc, ki je poudaril, da predlog nacionalnega programa za kulturo 2014 – 2017 ambiciozno napoveduje novo dobo slovenskega filma. Omenil je dva od petih ciljev v poglavju filma in avdiovizualne dejavnosti, ki sta pogojena z objektivno, od zunaj vsiljeno nujnostjo. Govora je o izrabi digitalne tehnologije, ki jo pogojuje poslavljanje 35-milimetrskega filmskega traku, ter ukrepih za kakovostno hrambo slovenske filmske dediščine. Ostali trije cilji so daljnovidnejši in utelešajo tri najbolj pomembna načela in sicer podpora vrhunskosti, raznolikosti in dostopnosti. Slednje se navezuje tudi na cilj doseganja višje gledanosti in kakovosti slovenskih in evropskih kinematografskih del ter kinematografij tretjega sveta. V letu 2012 je bilo v Sloveniji prikazanih 389 filmov, od tega 187 ameriške produkcije, s povprečno gledanostjo 10.678 gledalcev, 189 evropskih in filmov kinematografij tretjega sveta s povprečno gledanostjo 2.692 gledalcev in 22 slovenskih filmov s povprečno gledanostjo 6.012 gledalcev. Poseben cilj je v nacionalnem programu namenjen filmski vzgoji v okviru širšega vprašanja kulturno-umetnostne vzgoje, saj se predvideva ustanovitev medresorske strokovne skupine na Slovenskem filmskem centru, ki bo pripravila strategijo razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje in pregledala kurikule vseh ravni vzgoje in izobraževanja ter predlagala ustrezno umestitev filmske vzgoje vanjo. Slovenska mestna kina imajo, kot ugotavlja minister, v tem trenutku zelo lepo popotnico, zaupanje pa še dodatno vzbuja preoblikovanje v art kinematografe in povezovanje v Art kino mrežo Slovenije. To povezovanje je močna garancija, da se to področje krepi tudi v prihodnje in je tudi način, kako lahko mimo državnih oblasti, mimo lokalnih oblasti, oziroma v veliki meri neodvisno od njih, takšna iniciativa rodi konkretne rezultate.

Pojav, ko se večina ogledov filmov danes vrši izven kinodvoran terja premislek o novi vlogi kinematografov. Terja pa tudi razmislek o celotni kinematografski verigi, od razvoja prek produkcije, promocije in distribucije in prikazovanja, hrambe in varovanja dediščine, pa tudi filmske vzgoje, izobraževanja in festivalske dejavnosti. Minister je poudaril, da bo šlo celotni verigi in filmu kot takšnemu dobro le, v kolikor bo šlo dobro vsakemu od njenih posamičnih členov. O tem govori nacionalni program za kulturo, ki napoveduje novo definicijo javnega interesa na področju filmske kulture. V zaključku svojega govora je minister poudaril tudi pomembnost konference in njeno potrebnost ravno v današnjem času, saj odpira prostor za premislek o tem, kakšne poti ubirati, da bodo kinematografi našli ustrezno mesto tudi v prihodnosti.

Profesor Ian Christie, filmski zgodovinar, kurator ter nekdanji predsednik združenja Europa Cinemas, je v svojem prvem prispevku poudaril, da film danes ni več v ekskluzivni domeni kinematografov, pač pa je mesto kina danes povsod: na TV, na prenosnih računalnikih, na letalih, pametnih telefonih … Po podatkih britanskih raziskav se od petih milijard letnih ogledov filma le šest odstotkov teh zgodi v kinodvoranah. »Kinodvorane so pomembne v vrednostni verigi, ampak veliko manj v totaliteti gledanja filmov.« Trenutno krizo kino prikazovalcev (kinematografov) je postavil v zgodovinsko perspektivo in pokazal, kako so bile kinodvorane vedno nek »raznovrsten« prostor. Opozoril je, da gremo danes skozi »obdobje hibridnosti, v katerem se tradicionalni načini izvedbe kinematografskih dvoran  prilagajajo celi paleti tradicionalnih pričakovanj.« Christie nas je »prisilil, »da se spomnimo tradicionalne vloge kinematografa kot prostora novosti. /../ Zdaj pa, zahvaljujoč digitizaciji, ima kino celo paleto možnosti«. Zaključil je z mislijo, da »kinodvorana prihodnosti potrebuje čas, da si pazljivo izbori svoje mesto med preteklostjo in sedanjostjo, kot tudi med globalnim in lokalnim. Ampak nobenega dvoma ni, da je potencial kinodvoran presenetljiv – vsekakor mnogo boljši v primerjavi z grozovitimi osemdesetimi, ko se je zdelo, da bodo izginile.«

V nadaljevanju so predstavniki šestih »tipičnih« evropskih art kinematografov predstavili svoje prakse in delili svoje videnje prihodnosti.

Kino Verdensteatret je eden izmed najbolj severno ležečih kinematografov na svetu, saj se nahaja približno 350 km severno od arktičnega kroga v mestu Tromsø – upravlja pa ga vodilni norveški mednarodni filmski festival. John-Kristian Dalseth je razložil, kako kino z enim samim platnom – ta je v lasti občine, ki priskrbi približno polovico sredstev za upravljanje – še naprej uspe pritegniti občinstvo vseh starosti prek uravnotežene ponudbe sodobnih art-house filmov, bogate festivalske ponudbe, s prenosi v živo iz Metropolitanske opere, koncertov in posebnih dogodkov. Posebno poglavje svoje predstavitve je Dalseth  posvetil ne vedno harmoničnemu, a v glavnem konstruktivnemu odnosu z lokalnim multikinom, ki je rezultat pobude lokalne občine.

Mark Cosgrove, programski vodja v bristolskem kinu Watershed, je predstavil delovanje tega kulturnega kina in digitalnega ustvarjalnega središča. Mark pravi, je Watershed več kot zgolj art kino. Je obenem kulturni center, poslovni posrednik, tkalec socialnih mrež, prostor za raziskovanje in inovacije, kavarna in bar ter kulturno turistična atrakcija. Glavno vodilo Marka pri njegovem programskem snovanju je delati skupaj z ljudmi, ne za ljudi. Ta dinamični dialog je ključ za vzpostavljanje prostora za različne kulturne izmenjave. S programsko politiko postavljajo ogledalo bristolski raznolikosti. Nasploh je dialog in interakcija z občinstvom eno od glavnih vodil Watersheda. V tem vidijo tudi eno od prednost v tekmi za obiskovalce in gledalce z ostalimi platformami. Poudaril je, da je digitizacija prinesla veliko sprememb in obenem odprla veliko novih možnosti, kako lahko stopimo v stik z občinstvom. S spletno izložbo in arhivom kreativnih del iz različnih področjih so ustvarili platformo za predstavitev številnih ustvarjalcev, njihovih del in idej, ter možnosti za njihovo povezovanje. Kljub vsem spremembam ostajajo optimisti in v njih vidijo priložnost za redefiniranje  izkušnje ogleda filma v kinu. Prikaz filma v kinu vidijo kot začetek dialoga z idejami in širšo kulturo.

Za razliko od kinov Verdensteatret in Watershed  je Sphinx iz Ghenta v Belgiji takoimenovani majhni komercialni art kinematograf, ki ne prejema nobenih subvencij. Po uvodni predstavitvi bogate programske ponudbe je Patrick Deboes podal poglobljeno, zakulisno analizo finančne realnosti in tveganj svojega podjetja. Njegov zaključek je bil, da  je skoraj nemogoče obstati brez finančne podpore bodisi države, mesta ali močne komercialne mreže (kot se je to nedavno zgodilo z zadnjim art kinematografom v Antwerpnu). Zagovarja tudi dejstvo, da bi le z minimalnimi javnimi finančnimi vložki lahko rešili art kinematografe v Flandriji pred bankrotom, sam pa svojo situacijo rešuje predvsem s tržno dejavnostjo restavracije, ki obratuje kot del kina.

V živo so se prek Skypa na konferenco vključili še predstavniki treh art kinematografov v Evropi. Vilma Levickaite, direktorica majhnega kina z eno dvorano Skalvija kino centras iz Vilne (Litva) – prejeli so  nagrado za najboljše programiranje v letu, ko je Kinodvor dobil nagrado Europa Cinemas za Kinobalon – je povedala, da se je njihov začetni optimizem, povezan z digitizacijo, zmanjšal, ker ni omogočil cenejšega dostopa do večje izbire filmov. Skalvija kino centras tako najbolj stavi na izobraževanje, mlado občinstvo in festivale. Njihovo glavno občinstvo je staro od 25 do 35  let in njihovi prihodki od prodaje vstopnic pokrivajo približno 60% celotnega proračuna.

Rodolphe Village je predstavil francosko neodvisno kino mrežo Utopia (večina kin v njihovi mreži se nahaja v Južni Franciji). Trdno je prepričan, da se bodo kinematografi obdržali le, če bodo še naprej relevanten družabni in družbeni prostor. Zato poudarjajo, da mora vsak kinematograf vzdrževati in razvijati močne odnose s svojim občinstvom in biti globoko povezan z lokalno skupnostjo. Kinematografi mreže Utopia so v primerjavi z multipleksi to, kar predstavljajo bio-trgovine nasproti nakupovalnim središčem. Filme jemljejo kot idejno orodje za spodbujanje različnih debat in razmišljanj. V nasprotju z večino filmske industrije se ne bojijo »piratstva«. Razvili so platformo »Vidéo en Poche«, s katero ti lokalna kino blagajna za ceno vstopnice na USB ključek naloži film, ki si ga želiš ogledati. Razvili so in zdaj promovirajo tudi software, ki omogoča kinodvoranam prikazovanje DCP kopij filmov na videoprojektorjih, ki ne ustrezajo DCI standardom.

Rafael Maestro, direktor kina Ciné passion en Périgord, podal informacije o »virtualnih multipleksih«, ki združujejo 11 mest v regiji Dordogne v Franciji. Po decentralizacijskih zakonih, ki so stopili v veljavo v osemdesetih, so lahko občine v pomanjkanju zasebnih iniciativ same direktno upravljale kinodvorane. Kinodvorane, ki so bile zaprte 20, 30 let, so se ponovno odprle, upravlja pa jih to združenje. Danes je to 11 kinodvoran z enim platnom, ki so del »federacije lokalnih oblasti«, ki jih vsako leto obišče 220.00 gledalcev. Njihov zaključek: » V Franciji je kino stvar politične volje. Vse ostalo so podrobnosti…«.

Prvi večer konference so si udeleženci skupaj z drugimi gledalci ogledali razprodano projekcijo klasike Kliči M za umor, novo restavrirano verzijo edinega filma, ki ga je Hitchcock posnel v 3D tehniki, ki je bila v Sloveniji prvič na ogled v restavrirani 3D različici.

Drugi dan konference se je pričel s predstavitvijo knjige Audiences: Defining and Researching Screen Entertainment Reception (Amsterdam University Press), ki jo je Ian Christie uredil leta 2012. Predstavil je, kako se je razvijalo raziskovanje obiskovanja kina, navad in zaznavanja občinstva, od prvih raziskav v začetku 20. stoletja do možnosti uporabe nevroznanosti in vpliva mobilnih telefonov.

V svoji drugi predstavitvi je Mark Cosgrove  na kratko poročal o projektu Beyond the Box Office, ki so ga izvedli v Watershedu. Šlo je za raziskavo po naročilu UK Film Council o kulturnih vplivih filma. Predstavil je tudi BFI Film Audience Network (BFI FAN), ki je nova velika iniciativa BFI (British Film Institute), da bi omogočili sodelovanje filmskih in strokovnjakov s področja organizacije dogodkov za povečanje obiska v kinih v Veliki Britaniji, posebej za specializirane in neodvisne britanske filme.

Sledila je izčrpna predstavitev kinematografskega trga v Južni Koreji, ki jo je pripravila Sungji Oh, kuratorica v Korejskem filmskem arhivu iz Seoula. Poročala je, da kino obisk v Južni Koreji iz leta v leto narašča. Povprečno gre korejski gledalec v kino štirikrat na leto, skoraj 60% obiska pripada korejskemu filmu. Med prvimi desetimi najbolj gledanimi filmi tako samo trije niso korejski. Skokovito narašča tudi število digitiziranih platen, 3D in 4DX trga, kinodvorane s 35 mm projektorji pa izginjajo. Kar 96% obiska pripada multipleksom, medtem ko je art kino delež manjšinski. Sungji Oh je izpostavila še težavo pri privabljanju mlajših gledalcev v kinematografe in zanimivo prakso, imenovano Theatrical-on-Demand (občinstvo na spletni strani glasuje/izbira, kateri film bi si želelo ogledati in ko se nabere določeno število glasov, ga umestijo na spored), ki se je poslužujejo nekateri multipleksi.

Zaključek konference je pripadel Stefanu Drösslerju, direktorju münchenske kinoteke (Filmmuseum München), ki sodi med vodilne svetovne avtoritete za zgodovino 3D filma. V tri urnem bogato ilustriranem predavanju z naslovom 3-D Is Coming to This Theater!  (V vaš kino prihaja 3-D!) nas je popeljal v zgodovino tehnologije vse do stereofotografije, laterne magice in začetkov filma, nam ob tem postregel s fascinantnimi eksperimenti bratov Lumière, Skladanowskyja in Mélièsa ter zaključil z digitalno kinematografijo današnjega časa. Drössler je predstavil tudi tehnološke izzive, ki so pripeljali do razvoja sodobnega digitalnega 3D filma, ter spregovoril o umetniških potencialih stereoskopskega filma. Vsakdo, ki se je predavanja udeležil, bo odslej verjetno 3D filme gledal in doživljal na nekoliko drugačen način!

Predstavitvam praks iz tujine smo v uvodu v diskusijo dodali kratek opis stanja v slovenski art kino mreži, kjer večji del kinematografske dejavnosti poteka kot del kulturnega programa javnih zavodov ali društev v kulturnih domovih oziroma večnamenskih dvoranah ob koncu tedna ali na posameznih projekcijah. Prehod na digitalno prikazovanje v Art kino mreži poteka postopoma in počasneje kot narekujejo trendi, saj je konec leta 2013 večina filmov v distribuciji dostopna le na digitalnih nosilcih. Za digitizacijo art oziroma mestnih kinematografov je ključna podpora Slovenskega filmskega centra in posameznih občin kot ustanoviteljev oziroma lastnikov kinematografov. V letu 2013 bo dokončana digitizacija v desetih od petindvajsetih kinematografov v mreži. Poleg Kinodvora in Cankarjevega doma v Ljubljani so to še mestna kina v Domžalah, Izoli, Radovljici, Zagorju, Trbovljah, Novi Gorici, Celju in Sežani. V letu 2014 bo digitalno opremljenih še pet kin, ki so prijavljena na razpis Slovenskega filmskega centra, to so kina v Velenju, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Rogaški Slatini in Škofji Loki, medtem ko ostala kina čakajo na objavo razpisa za digitizacijo v letu 2014.

Javna razprava je v nadaljevanju ponudila možnost udeležencem za vprašanja, predloge in refleksijo. Ženja Leiler, generalna direktorica Direktorata za medije pri Ministrstvu za kulturo RS je izpostavila, da z novo tehnologijo prihaja tudi nenehna potreba po nadgradnji in zatorej visok strošek vzdrževanja in obnavljanja opreme. Opozorila je tudi na večletni proces odganjanja gledalcev iz kina, še posebej generacij, (takrat) starih trideset let in več, ki se je začel z vstopom multipleksa na slovensko tržišče. V programu komercialnih prikazovalcev smo zadnja leta soočeni z enim delom hollywoodske produkcije – romantične komedije, filmi katastrofe in nerealistični epski spektakli. Mestnemu kinu Kinodvor je uspel premik, saj so gledalci stopili nazaj v kino. Problem, s katerim se Kinodvor sooča danes je potreba po več dvoranah. Mesto Ljubljana je razumelo in podprlo zagon Kinodvora, ga sofinancira in razume težave, medtem ko v ostalih slovenskih mestih ni takšnih prostorov, kot je mestni kino. Kinodvorane smo nekoč v Sloveniji že imeli, vsak večji kraj je imel svojo, medtem ko danes kino gostuje v drugačnih dvoranah. Leilerjeva meni, da ni razloga, zakaj se gledalci ne bi vrnili nazaj v mestna kina gledat zahtevnejše filme, tako kot so se v ljubljanskega. Ministrstvo za kulturo RS lahko poleg tega, da omogoči sredstva za opremo teh kinematografov, organizira srečanje z lokalnimi skupnostmi in jih skuša prepričati, da v svojih krajih obnovijo in nadgradijo stare dvorane. To pa lahko počne država samo z razumevanjem in podporo lokalnih skupnosti, katerim so ti kinematografi tudi namenjeni. Gre za kompleksen problem, ki zahteva tako sredstva in infrastrukturo kot tudi vzgojo, ki bo gledalce pripeljala nazaj. Kako danes v resni kino nazaj pripeljati mladega gledalca namreč ni le stvar Ministrstva za kulturo, temveč tudi Ministrstva za šolstvo, ki žal do sedaj ni kazalo večjih ambicij v to smer.

V nadaljevanju je razprava izpostavila problem počasnega reševanja kritičnih problemov stroke. Prikazovalci v Art kino mreži so se tako zadnja leta ukvarjali predvsem s tehnološkimi vidiki opremljanja kinodvoran, saj v Sloveniji nismo zmogli enotnega in racionalnejšega prehoda na digitalno prikazovanje, manj pozornosti pa so lahko posvetili razvoju občinstev in programskemu delu. Vsem kinematografom je skupno, da poskušajo gledalcu zagotoviti kakovostno izkušnjo in ob obisku kina nekaj več kot le ogled filma. Kako uspešni so pri tem, je odvisno od poslovne in programske vizije, znanja in sposobnosti ter izgradnje kakovostne znamke in zaupanja občinstev. Povedano drugače, če so včasih kina lahko delovala s pomočjo kinooperaterja, ki je vodil kino, sestavil program in ga sam tudi izvedel, je danes za kino potrebno več. Strokovnost kadrov in kakovost programov pa zahtevajo razvitost podpornega okolja, torej nacionalne in lokalnih kulturnih politik. Potrebo po strokovno usposobljenih kadrih, zlasti tehničnih, so izpostavili tudi predstavniki kinematografov iz tujine, obenem pa opozorili na prednost ohranjanja 35mm projektorjev. Kino se lahko od drugih, zlasti novodobnih multipleksov, loči tudi po tem, da ponuja drugačen program, namenjen zahtevnejši filmski publiki. V iskanju možnih sinergij med iniciativami, ki jih lahko prepoznavata obe ministrstvi – za kulturo in izobraževanje – bi morala Slovenija več pozornosti nameniti čim večjemu izkoristku digitalizacije ter velikemu delu še neizkoriščene infrastrukture, ki bi jo lahko napolnili z različnimi vsebinami in dali priložnost mladim kreativnim ljudem.

Ob vseh tehnoloških spremembah pa je potrebno pozornost nameniti tudi programski viziji in kuratorstvu v kinematografih. V skladu s tem rastejo zahteve po strokovnem kadru, ki je seznanjen z domačo in tujo kinematografijo ter sposoben filmskega izobraževanja občinstva. Slovenija ima močno tradicijo filmske teorije, že v preteklosti pa so se kazale potrebe po ustanovitvi filmskega instituta kot intelektualne infrastrukture. Ian Christie je ob tem izpostavil dolgoročne učinke institucije, kakršna je British Film Institute, oziroma njenih iniciativ za zagon filmskega izobraževanja v Veliki Britaniji. Mark Cosgrove pa je poudaril tudi pomen vključevanja v skupnosti oziroma strokovne mrežne iniciative, kakršna je Europa Cinemas. Tudi v Sloveniji ima delovanje in razvoj Art kino mreže zelo pozitivne učinke v prikazovanju evropske filmske produkcije, kar 12 kinematografov je že vključenih tudi v mednarodno mrežo Europa Cinemas, v letu 2014 pa se bodo priključili še štirje novi. V zaključku razprave je stekla beseda še o digitalizaciji nacionalne filmske dediščine, Ian Christie pa je opozoril na vidik dostopnosti dediščine na nacionalnem kot tudi mednarodnem nivoju. Spomnil je na uvodne besede slovenskega kulturnega ministra o zahtevi po uspešnem delovanja vseh členov kinematografske verige ter zaključil: »Če vsi členi delujejo, je film najboljše sredstvo za pridobivanje prepoznavnosti manjših držav.«

Mesto kina, povzetek mednarodne konference

Kinodvor. E-novice.

Bodite obveščeni! Prijavite se na naše e-novice in prejmite informacije o prihajajočih filmih, dogodkih in festivalih.