zgodba
Na večer zadnje predstave mladi Japonec v močnem nalivu priteče v kino. Dvorana je skoraj prazna. Hroma biljeterka in operater sta dan za dnem delala v istem kinu, a se nista nikoli uspela zbližati. Večer pred zaprtjem se biljeterka odloči obiskati projekcijsko kabino, vendar operaterja ni tam. Začne ga iskati po hodnikih. V dvorani se predvaja klasika King Huja Dragon Inn. V avditoriju sedita starejša gospoda, ki sta zelo podobna igralcema v filmu. Z očmi, polnimi solz, gledata film.
iz prve roke
»Dragon Inn sem gledal, ko sem bil star enajst let. Bil je orjaški hit, ki je podrl vse rekorde gledanosti. In bil je tudi najbolj impresiven med stotinami filmov o borilnih veščinah, ki sem jih gledal kot otrok. Ob zvoku flavte v filmu sem prvič začutil prostranost in osamljenost sveta potujočih bojevnikov. V ostalih tovrstnih filmih liki letijo po zraku, preskakujejo strehe in hodijo po zidovih. Samo King Hu pusti svojim mečevalcem, da hodijo sami po divjih, samotnih pokrajinah … Nekateri pravijo, da si je King Hu izbral težavno in osamljeno pot v svet filma, a prav zaradi tega so njegovi filmi tako nepozabni. /…/
Nihče ne more pripeljati nazaj preteklosti; ne obdobja ne svoje mladosti. In nihče ne more preprečiti rušenja starega kina. Svet se premika hitro. Danes se ljudje zadovoljijo z gledanjem DVD-jev doma ali s surfanjem po virtualnem svetu interneta. Toda ali se spominjate poznih nočnih kinopredstav, kjer je tisoč ljudi sedelo skupaj, se skupaj smejalo in skupaj jokalo, kjer je srce ganil celo najnežnejši vzdih …
Kino Fu-Ho, ki sem ga snemal, je menda – po upadu njegove popularnosti in preden so ga zaprli – redno obiskovalo nekaj ljudi iz gejevske skupnosti. To se mi zdi zelo ganljivo. Čeprav je propadel in izgubil svoj sijaj in čeprav so ljudje nanj pozabili, je nadaljeval dolgo popotovanje, še naprej sprejemal družbene obstrance, starce, osamljene duhove in duše … Vse do danes, ko ga bodo porušili in bo izginil … To je tisto, kar hočem prikazati.«
– Tsai Ming-liang
»Vedno sem si želel, da bi moji filmi prinašali umirjenost, umirjene občutke in čustva. Moji liki vedno po nečem stremijo, iščejo ta občutek varnosti, gotovosti. Kar ne preseneča, saj se v svojih delih osredotočam na razvijajoče se razmerje med modernizacijo urbanih središč in človekom kot posameznikom, iščem mesto človeka v spremenjenih okoliščinah, v spremenjenem svetu, ki se ne zdi več njegov. A to je pravzaprav globalni problem. Kaj je namreč človek, če nanj ne gledamo iz perspektive družbe, če nanj ne gledamo kot na primarno družbeno bitje? V vseh svojih filmih si na neki način zastavljam taka in podobna vprašanja, a odgovorov še vedno nisem našel.«
– Tsai Ming-liang v pogovoru z Denisom Valičem za revijo Ekran
kritike
»Nepozaben film o načinu obiskovanja kinematografov, ki izginja po vsem svetu.«
– utemeljitev nagrade FIPRESCI v Benetkah leta 2003
»Našega prijatelja, če smem tako reči, Tsai Ming-lianga, je slovensko občinstvo od vsega začetka sprejelo s presenetljivo pozornostjo in očitno začutilo spoštovanje do umetniškega poguma njegovega opusa, v katerem z brezkompromisno trpkostjo in trpnostjo spremlja temeljno osamljenost tajvanskega človeka.
Toda Zbogom, Dragon Inn je celo za Tsaija posebej pogumno avtorsko dejanje, ki se je odlepilo od realnosti in kavzalnosti pripovedi ter iz mikrokozmosa zapuščenega kina ob njegovi zadnji filmski predstavi sestavilo metaforo osamljenosti, čisto in vseobsežno, ki govori o svetu podobno nepopustljivo in prizadeto ter istočasno odmaknjeno, spravljena v neko večnost, kot besedna umetnost Samuela Becketta. Neimenljivi obiskovalci zapuščajo zadnjo tekočo iluzijo in tavajo po blodnjaku kina, kakor bi vendarle skušali poiskati tisto najbolj nemogoče, stik z drugim. Pravzaprav se oni ne poslavljajo od kina, kino se poslavlja od njih – in nazadnje zajoče.«
– Vlado Škafar, katalog festivala Kino Otok
»V propadajočem kinu v Tajpeju prikazujejo klasiko filmov borilnih veščin Dragon Inn, film King Huja iz leta 1967. Celo dež, ki lije zunaj, ne pritegne občinstva, in nekatere med tistimi, ki so prišli, bolj kakor film zanima možnost, da bi srečali neznanca v temi. Kakorkoli že, kino umira. V stropu so celo luknje, skozi katere pada dež. V kinu delata le dva, blagajničarka in kinooperater. Ona ima hromo nogo in je zaljubljena v kinooperaterja. On vztrajno izginja, kadar ga ona išče. Oh, in v kinu straši. Dva moška v dvorani sta sumljivo podobna Shih Chunu in Miao Tienu, glavnima igralcema iz filma Dragon Inn. Japonskemu fantu, ki sede zraven enega od njiju /…/ se zdi podobnost prav grozljiva …
Tsai Ming-liang je ustvaril svojo morda najbriljantnejšo metaforo: žalostinko za smrt čustev, oblikovano kot poslovilni govor celotnemu obdobju kitajske kinematografije in kot osmrtnica obiskovanju kina na splošno. Ni treba posebej poudarjati, da je film kruto in trpko smešen.«
– Tony Rayns
»Zbogom, Dragon Inn je zame najlepši izmed filmov, ki govorijo o izkušnji gledanja, o občutku sedenja v kinodvorani, v čudoviti, votli temi, ki nas ovije vase, o občutku sedenja pred svetlobo, ki lije s platna, stapljanja z liki na platnu, z njihovimi gibi, hrepenenji, zaupanjem, žalostjo, obvladovanjem sveta, izgubljenostjo v svetu.
O vzgibu, da bi segli v temo in se dotaknili tujcev okrog nas, o prelepi žalosti gledanja filmov v letu 2003, sedenju v skoraj prazni dvorani in zavedanju, da gre za dejavnost, ki bo prej ali slej izginila. Z vsakim novim filmom se Tsai Ming-liang potopi globlje in globlje v poetično realnost, ki se nam kaže zgolj v utrinkih, v razpoke, kotičke in špranje življenja.«
– Kent Jones, Film Comment
»Zbogom, Dragon Inn ima metafizični vidik: ali so prikazni na platnu ali med občinstvom? Je film spiritualna ali materialna reč? Ali kinooperater zares obstaja? Film se konča, bolj ali manj, z moškim v projekcijski sobi, ki previja film Dragon Inn. Duhovita insajderska šala – operater je Tsaijev aksiomski protagonist in njegov alter ego, Lee Kang-sheng. Ta je glavna gonilna sila filma in zgodba konec koncev pripada njemu.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Razstave abstraktne umetnosti se ne bi nihče lotil s pritoževanjem nad pomanjkanjem vsebine: od tega prefinjenega filma ne boste odnesli veliko, če se boste spraševali, zakaj se v njem nič ne zgodi. Zrahljajte svoja pričakovanja o tem, kako hitro naj bi se zgodba razvijala (ali je zgodba pravzaprav sploh potrebna?), in morda boste začutili, kako vaša domišljija sega globoko v tihe, odprte prostore filma Zbogom, Dragon Inn. In tam boste našli same sebe, v dejanju gledanja filma – in morda simpatično osebo, ki vas opazuje z druge strani vrste.«
– Nathan Lee, The New York Times