iz prve roke
»Trudila sem se, da ne bi preveč razlagala, da ne bi bila preveč eksplicitna in uporabljala preveč besed. Tema mojega filma so ljudje, ki niso najbolj spretni z besedami in se ne zavedajo svojega položaja. Tudi sama sem bila takšna. Prihajam s podeželja, kjer je življenje težko. Ljudje nimajo časa za duhovite opazke o stvareh okoli sebe. Ukvarjajo se le s tem, kako bodo preživeli iz dneva v dan. Niso neumni; nevedni so. Vse okoli njih je grdo: arhitektura, mesto, oblačila, ki jih nosijo. Vse, kar vidijo, je grdo. /…/ Wanda je ujeta in nikoli, nikoli ne bo pobegnila iz svojih okoliščin; takšnih, kot je ona, je na milijone.«
– Barbara Loden
kritike
»Zakaj ni Barbara Loden bolj cenjena v zgodovini filma? Ne razumem. Poleg njene igre in občutka za kadriranje mi je res všeč, kako se v tem filmu na nepričakovane načine igra z žanrom. Kdo drug v tistem času je še to počel? Gledalec resnično dobi občutek za kraj in ljudi, pa tudi vsi stranski igralci so fantastični.«
– Kelly Reichardt
»Wanda nedvomno sodi med največje mojstrovine filma. Čeprav edini celovečerec Barbare Loden – umrla je za rakom leta 1980 in za seboj pustila več nedokončanih projektov – pogosto primerjajo z deli Johna Cassavetesa in njegovih številnih posnemovalcev, deluje skoraj kot nasprotje filmom, kakršen je Ženska pod vplivom (A Woman Under the Influence, 1974): medtem ko je Cassavetesov slog eksploziven in histeričen, Barbara Loden raziskuje pridušeno, implozivno energijo. In implodirajoča zvezda v središču tega filma je lik Wande.«
– Cristina Álvarez López in Adrian Martin, Fandor
»Mislim, da se v Wandi zgodi čudež. Med vizualno predstavitvijo in besedilom, pa tudi med subjektom in dejanjem je običajno določena razdalja. Tukaj pa ta razdalja povsem izgine: med Barbaro Loden in Wando je takojšnja in trajna kontinuiteta. /…/ Čudež zame ni v igralskem nastopu, ampak v tem, da je Barbara v filmu še bolj ona sama, kot je bila najbrž v resničnem življenju – tako se mi zdi, nisem je poznala. V filmu je še bolj resnična kot v resničnosti; in to je res čudežno.«
– Marguerite Duras
»Wanda je bila pravo razodetje /…/ Nič me ni pripravilo na nastop Barbare Loden – ali pa na delo samo. Tu je bil ameriški film, ki je nadaljeval tam, kjer je italijanski neorealizem končal – njegova moralna načela in estetiko je prenesel na ameriško podeželje, a brez sentimentalnosti, ki je skazila toliko povojnih evropskih filmov. Tu je bil ameriški opis obstrancev, ki ni hotel glamurizirati (Wanda je bila odgovor Barbare Loden na Bonnie in Clyde ter Faye Dunaway kot modno ikono). In najpomembnejše: tu je bil feministični film, ki je pokazal žensko, ki je tako močno ponotranjila prezir družbe do sebe, da ni bila sposobna govoriti ali delovati zase. /…/ Kar se začne kot brezciljno tavanje, se spremeni v film ceste in nato v film o ropu, pri čemer se napetost stopnjuje, dokler Wanda, rešena neznosnega ponižanja, ne najde tistega, kar Marguerite Duras imenuje odrešitev in kar jaz vidim kot priložnost za boj.«
– Amy Taubin
»Barbara Loden je bila sama – tako sama kot tiste pisateljice iz 19. stoletja, ki jih opisuje Virginia Woolf: ‘Kakršen koli že je bil učinek odvračanja od pisanja in kritiziranja /…/, je bil vendarle nepomemben v primerjavi z drugo težavo, s katero so se soočale /…/, ko so hotele spraviti svoje misli na papir – in ta je, da niso imele za seboj nikakršne tradicije, ali pa je bila ta tradicija tako kratka in enostranska, da so si mogle z njo le malo pomagati.’* Barbara Loden, ženska, pionirka med filmskimi ustvarjalkami, je delala brez varnostne mreže, brez vzornikov, brez omrežja sodelavk (‘sestrstvo’ takrat še ni bilo izumljeno) – v praznini. O njenem osamljenem boju ne vemo praktično ničesar, saj je bila sramežljiva in se je le s težavo izražala, zlasti v javnosti in intervjujih. Vse, kar vemo o njenem življenju, so nam povedali njeni moški sodelavci, zato moramo njen pravi glas iskati v fikcijskih delih, ki jih je napisala. Razen redko prikazovane Wande so njena dela izginila ali niso dostopna. Nič čudnega, da življenja žensk pogosto niso nič več kot ‘majhna črtica, vrezana na ploščah človeške zgodovine’.Zato se znova obračam k Wandi, kot zgodbi o vzgoji srca ženske, ki bi lahko bila – kljub razliki v imenu, starosti, razredu ali narodnostni pripadnosti – Barbara Loden ali pa ti ali jaz.«
– Bérénice Reynaud, Senses of Cinema
»Zares izjemen film /…/. Najbolj zanimivo je, da Barbara Loden to zelo realistično, zelo preprosto zgodbo pripoveduje na takšen način, da jo lahko razumemo tudi kot nekaj bolj metaforičnega – morda v povezavi z njenim lastnim razmerjem tako s filmsko umetnostjo kot z moškim, Elio Kazanom, za katerega je morda menila, da ji je kradel. In ker je film mogoče razumeti na tak način, postane bolj konceptualen in bolj univerzalen.«
– Isabelle Huppert, Sight and Sound
»Najbolj surova, drzna in skrajna v prikazu tiste vrste obupa, ki ne dolguje nič byronovski romantiki, ampak temelji izključno na neposrednem poznavanju marginaliziranih žensk delavskega razreda, je bila Wanda Barbare Loden; z igralko, ki je postala režiserka, v središču mračne, izvirne filmske balade, zakoreninjene v revni rudarski deželi, kjer je odraščala. /…/ Osupnila me je brutalnost vizije (tu ni sledu o ‘pozitivnih vzornikih’!) in vse, kar je najbrž morala prestati, da je posnela film, katerega neizprosnost bo pri današnjih gledalcih morda naletela na bolj pozitiven odziv.«
– Molly Haskell, Criterion
* Virginia Woolf, Lastna soba, prevod Rapa Šuklje, založba /*cf., 2023