Ko smo nazadnje videli Gordona Gekka (Michael Douglas) – v prvem Wall Streetu Oliverja Stona iz leta 1986 – ga je čakala četrt stoletja dolga zaporna kazen, njegov mobilec je bil večji od aktovke in pohlep je bil nekaj dobrega. Vmes pa je, kot kaže, postal še legalen.
»Gekko je – tako kot tedanji ameriški predsednik Ronald Reagan – verjel v čarobnost prostega trga. In ta filozofija, ki je leta 2008 svet skrizirala in pokopala, je Gekka pokopala že leta 1985 – pristal je v Sing Singu. Zdaj, v nadaljevanju Wall Street – Denar nikoli ne spi, se vrne iz zapora, toda ne leta 2008, ampak sedem let prej. Nihče ga ne pričaka. Hči (Carey Mulligan) zanj noče slišati. Izgleda kot klošarski relikt preteklosti … Ga mumificirajo in pošljejo v muzej? Ne, kapitalizem je resda slab, toda obenem je tudi dober – resda te ubije, toda obenem ti da tudi drugo priložnost: in res, Gekko je do leta 2008 že povsem prerojen, avtor »poučnih« bestsellerjev a la Je pohlep res dober?, guru nove kapitalistične divjine in nindža generacije, ki daje javnosti vedeti, da so zaprli napačnega in da so novi vladarji Wall Streeta večji grešniki kot on, tako da samega sebe pozicionira kot »dobro« plat kapitalizma, pa četudi ta kapitalizem ni skrenil z njegove linije in četudi se sam zelo kmalu v njem počuti tako udobno kot leta 1985. /…/ Gekko začne na dnu. Tudi kapitalizem vedno znova začenja na dnu. Ne, ne moreš ga šokirati, ker zna samega sebe šokirati bolje kot kdorkoli. Hej, pustite ga pri miru, sam se bo korigiral – kot Gekko, njegov Founding Father.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina