Za Cerkev je spolno nasilje greh, ne zločin. S tem bi lahko povzeli stališče Rimskokatoliške cerkve v odnosu do posilstev v cerkvenem okolju, ki zadnja leta znova pretresajo javnost. Film italijanske režiserke se osredotoči na zlorabo nun, ki so še posebej težko vzpostavile stik z zunanjim svetom in opozorile na številne zločine. Ali kot pravi odvetnica ene prvih nun, ki so spregovorile o posilstvih slovenskega jezuitskega duhovnika Marka Rupnika zadnjih trideset let: »Nune niso svobodne, njim je zelo težko spregovoriti o osebnih zadevah. Živijo v samostanu s strogo hierarhijo; zaobljubljene so revščini, čistosti in pokorščini. In če nuna spregovori, prekrši vse tri zaobljube.« V zadnjih letih se je peščica nun vendarle odločila spregovoriti o sistematičnem nasilju Marka Rupnika, umetnika mozaikov in v hierarhiji cerkve visoko pozicioniranega duhovnika, in o enako sistematičnih poskusih utišanja vseh obtožb.
»To je Italija, domovina Vatikana … Misel, da je naša kultura tako povezana z institucijo, najstarejšo in najbolj spoštovano, zlasti v naši državi, me je spodbodla k raziskavi. Nisem pričakovala, da bom naletela na takšno zatiranje človeka – sistemsko utišanje. Spoznala sem številne preživele, ki so se ‘počutile kot osamelci’, izolirane zaradi lastne travme in neodzivnosti cerkve. Prav ta dinamika me je spodbudila k snemanju filma. Razvil se je v … poslanstvo za oblikovanje nečesa, kar bi lahko spregovorilo v imenu vseh, da bi sporočal … v tej grozoviti travmi ni nihče sam.« (Lorena Luciano)