zgodba
Vincent je čisto običajen človek, ki ga začnejo nenadoma in povsem brez razloga napadati naključni neznanci. Preprost pogled v oči je dovolj, da se miroljuben mimoidoči spremeni v obsedenega morilca. Vincentu ne preostane drugega, kot da se poda na beg …
iz prve roke
»Vedno bolj se zapiramo vase, nikomur več ne zaupamo, drug od drugega smo se odtujili. /…/ Vincent mora umreti po mojem ne govori o družbi, ki je ‘podivjala’, ampak o nečem globljem. Morda o osamljenosti. Zaradi osamljenosti postanemo paranoični in nezaupljivi. Vsi fanatiki, ki jih vidimo v novicah, so osamljeni ljudje. Naša družba ustvarja osamljenost v industrijskem obsegu, zdaj pa žanjemo, kar smo sejali.«
– Mathieu Naert, scenarist
»Scenarij Mathieuja Naerta je obetal nekaj bizarnega; mešanico žanrov, ki mi je bila zelo všeč. /…/ Vincent mora umreti v nekem trenutku postane film paranoje, v drugem detektivka, v tretjem pa akcijski triler oziroma zgodba o zombijih. In ker se vsi ti običajni ljudje ne znajo zares boriti, so spopadi pogosto nerodni, kaotični, na meji burleske. Mislim, da ne gre zares za komedijo. Bolj bi rekel, da ves film prežema ironija. Ironija, ki razkriva nasilje naše družbe in njegovo absurdnost. Absurd mi je všeč, ker nam omogoča, da se smejemo resnim stvarem, ne da bi pri tem podcenjevali tragičnost situacije ali se norčevali iz namena filma. /…/ Morda najbolj neznosno je psihološko in družbeno nasilje, ki ga doživlja Vincent. Zaradi dejstva, da je tarča, žrtev, postane sumljiv in nezaželen tako pri sosedih kot sodelavcih. Bolj kot sočutje vzbuja nerazumevanje. /…/ S tega vidika je Vincent mora umreti predvsem zgodba o osebnem razpadu. Film ni postapokaliptičen, ampak prej predapokaliptičen; skoraj bi lahko rekli, da gre za intimno apokalipso. Gledalec lahko dolgo časa misli, da je Vincent znorel, in šele nato ugotovi, da je svet tisti, ki je iztiril. /…/ [Navdihnil me je] seveda George A. Romero, ampak njegovi zgodnejši filmi, kot sta Martin in Zblazneli (The Crazies). Romero na primer ne skuša razložiti, zakaj mrtvi vstajajo iz grobov ali zakaj dobri ljudje izgubljajo razum; pomembno je, kako se liki odzovejo na te situacije. Drugi vpliv je bil Luis Buñuel. Vincent mora umreti se pravzaprav začne kot eden od njegovih filmov, z likom, ki opisuje svoje sanje. /…/ Med referencami je bila tudi Idiotska noč (After Hours) Martina Scorseseja, čudovit film o preganjanju in zlorabi telesa. O tem govori tudi moj film: o srečanju dveh zlorabljenih teles. /…/ Toda glavni navdih je bil Carpenter, predvsem Oni živijo (They Live!), v katerem režiser pojasni, da je kapitalizem posledica invazije nezemljanov. Paranoični vidik tega filma in njegova ironična razsežnost sta bila zelo navdihujoča; dejstvo, da je bil glavni igralec rokoborec, pa je v film vneslo tudi temo borbe, določeno telesnost. /…/ Karim je zame idealen igralec: običajen in hkrati edinstven, nežen, a hkrati surov. Njegovega videza ne bi nujno povezali z akcijskimi filmi. V sebi ima nekaj burlesknega, kombinacijo hiperodzivnega telesa in brezizraznega obraza; kot nekakšen Buster Keaton na drvečem vlaku, ki se skuša prilagoditi in razumeti, kaj se dogaja.«
– Stéphan Castang, režiser
kritike
»To je čudovita premisa, iz katere bi se lahko razvili znanstvena fantastika, grozljivka, akcijski film ali celo globoko filozofski arthouse razmislek o naravi jaza. Toda osebno sem vesela, da se je režiser Stéphan Castang odločil za komedijo – in to ne kakršnokoli: Vincent mora umreti je eden najbolj smešnih filmov, kar sem jih videla v zadnjem času.«
– Catherine Bray, Film of the Week
»Debitant Stéphan Castang se javnosti predstavi s še eno izmed neštetih različic zombijade in – kdo bi to sploh še mislil – zadene v črno. /…/ Vincent mora umreti se izogne vsakršni didaktiki in moraliziranju; tako kot v najboljših grozljivkah se stvari zgodijo preprosto zato, ker se morajo zgoditi – ali še bolje, ker se lahko zgodijo. /…/ Film se razvija kot nekakšna provokacija, ki je prav tako blizu komediji kot grozljivki, prav tako nerealna kot zelo verjetna, prav tako absurdna kot skrajno logična. To ni prerokba, čeprav morda deluje tako. V bistvu gre bolj za portret trenutka kot za zloveščo napoved. Vincentov svet je svet, v katerem živimo.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Vse metafore delujejo, Karim Leklou je odličen, scenarij pa z zlobnim užitkom ruši tabuje – film Vincent mora umreti bi morali ljubitelji komedije in nove francoske grozljivke sprejeti s spoštovanjem, ki si ga zasluži.«
– Olivier Lamm, Libération
»NLP? Vizija prihodnosti? Alegorija? Izvrstni prvenec Stéphana Castanga je hobbesovska nočna mora, ki se začne kot nelagodna, mračna komedija, a se kmalu spremeni v mučno in strašljivo zgodbo o preživetju.«
– Ronald Rovers, Filmkrant