Pilot Marcello, televizijski voditelj Michel, vrhunski kuhar Ugo in sodnik Philippe so štirje prijatelji, štirje moški v zrelih letih. V življenju so dosegli vse, ostaja jim le še velika naveličanost. Tako se nekega dne umaknejo v razpadajočo vilo na obrobju Pariza, da bi se v orgiji mesenih in gurmanskih užitkov nažrli do smrti.
Italijanski mojster subverzije in provokacije Marco Ferreri je svojo groteskno komedijo upravičeno oklical za »fiziološko satiro«: dekadenci in vulgarnosti pogoltne potrošniške družbe ni zgolj nastavil ogledala, povzročil ji je peklensko zgago. Velika požrtija je leta 1973 sprožila škandal med občinstvom in kritiki v Cannesu ter si hkrati prislužila nagrado za najboljši film mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI.
»Hedonistični monument.«
– Luis Buñuel
»Vulgarni vaudeville epskih razsežnosti, ki ga čudovito uprizori četverica najbolj slovitih komičnih igralcev Evrope /…/«
– Vincent Canby, The New York Times (20. 9. 1973)
»Veliko požrtijo lahko tolmačimo kot reakcijo na filme Luisa Buñuela (s katerim so Ferrerija, na njegovo odkrito negodovanje, pogosto primerjali), kontroverznega umetnika in filmarja, ki je do 70. let že postal čaščeni ljubljenec kritike, mojster parabol buržoazije, ki so bile pogodu prav buržoaziji. Podpirati Buñuelovo različico subverzije je takrat že postalo ‘varno’. Ferreri se je nameril ‘buñuelovskemu filmu’ odvzeti lesket, ga napraviti ponovno obscenega, in v tej nameri mu nihče ni segel do gležnjev. Z Buñuelom se ni mogel meriti po sofisticiranosti humorja ali formalni izpiljenosti, toda njegova surovost je bila namerna. Velika požrtija ni toliko satira kot izčrpna parodija privilegiranosti. Gledalec se pred silovitim navalom Ferrerijevega nihilizma ne more zaščititi z oklepanjem sporočila filma. In to je režiserjev najbolj osupljiv dosežek.«
– Chuck Bowen, Slant Magazine
»Za noben drug film ne bi mogli bolj upravičeno reči: takšnih pa res ne delajo več. Ta zagrenjena, avtentično sprevržena, z apatijo prežeta absurdistična nočna mora je vrhovni zgled visoke erotike 70. let. /…/ Tu je malo Rabelaisa, de Sada in nadrealista Raymonda Roussela, ki je verjel v subverzivno moč uživanja jedi v napačnem vrstnem redu. /…/ Velika požrtija je film svojega časa: obscen, grotesken in malce depresiven, a z jedko satirično ostjo; parabola menopavzalnega samopomilovanja in otročjega moškega samoljubja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian