zgodba
Nino in Jasmina sta si bila usojena že od vsega začetka. Rodila sta se v isti bolnišnici, le minuto narazen, in skupaj preživela otroštvo. Jasminina starša sta se ločila, Nino pa je svoja izgubil. Skupaj sta sanjala o pobegu pred kaosom Bejruta, toda Jasmina se je z materjo preselila in izgubila sta stike. Štiriindvajset let pozneje se njune poti znova križajo. Jasmina, ki jo očara Ninov neizmerni optimizem, opusti svoj načrt, da bi zapustila Libanon.
iz prve roke
»Film je zgrajen na dvojnosti med lepoto in žalostjo. Utelešata ju lika Nina in Jasmine, ki pogosto prehajata med poloma. Ta dvojnost je tudi temelj Libanona, kakršnega poznam. Življenje v njem je bilo že od mojega zgodnjega otroštva v času po državljanski vojni polno skrajnosti: pretirane sle po življenju, divjih praznovanj, trenutkov veselja in upanja … a vedno v senci vojn, regionalnih konfliktov, propada in občutkov obupa. Tisto, kar je vselej preživelo, pa so bili humor, ljubezen in družina. Zato se mi je zdelo, da bi bilo nepošteno prikazati le temno plat Libanona. Ravnovesje med toplino in opustošenjem, med bližino in oddaljenostjo – to je bil najbolj pristen način, kako povedati zgodbo Nina in Jasmine, pa tudi zgodbo kraja, ki ga imenujem dom. /…/
Zgodovina in politika v Libanonu nista nikoli zgolj ‘ozadje’. Ves čas vdirata v vsakdanje življenje, v medčloveške odnose in najbolj intimne odločitve. Atentati, vojne, dogodki, kot je eksplozija v pristanišču 4. avgusta – vsak nov pretres nas prisili, da se vprašamo, ali si tukaj sploh lahko zamislimo prihodnost; ali lahko ustvarimo družino in vzgajamo otroke v državi, v kateri smo izgubili vse upanje. Te nemogoče okoliščine oblikujejo Ninovo in Jasminino ljubezen: naj bo še tako čista, ne more obstajati zunaj svojega konteksta. Če bi se rodila drugje, bi bilo njuno razmerje videti povsem drugače. Rešuje ju, da lahko skupaj sanjata, da drug drugega spravljata v smeh in da lahko – čeprav le v domišljiji – skupaj pobegneta na ‘otok’.«
– Cyril Aris
kritike
»Film že na samem začetku prevzame ton pravljice. Zgodba se prične z Ninovim in Jasmininim rojstvom v Bejrutu – le nekaj metrov narazen, v razmiku ene same minute. Zdi se, da to naključje začrta skupno usodo, ki jo Lep in žalosten svet nato spremlja skozi več desetletij. Toda v ozadju se riše bolj mračna slika. Tisti dan so bolnišnico bombardirali, nedaleč stran se je zgodil pokol, uničili so zadnjo železniško progo, vse to medtem ko so libanonske rakete skušale doseči vesolje. Prvi igrani celovečerec dokumentarista in montažerja Cyrila Arisa temelji prav na želji, da bi združil sanje in nočno moro, čudovito in kruto resničnost, romantično komedijo in dramo.«
– Boris Bastide, Le Monde
»Mnoge velike filmske romance se razvijajo pred ozadjem vojne – Casablanca, Doktor Živago, Hladna vojna, Rdeči. Razlogi za to se ponujajo kar sami: konflikt se odlično prilega zgodbam o ločitvi in ponovnem združenju. Tudi tveganje je večje. Ljubljeno osebo lahko izgubimo v vseh življenjskih okoliščinah, toda v času uničenja in smrti se nenadna in tragična izguba zdi verjetnejša. Lep in žalosten svet sledi nekaterim značilnostim klasične vojne romance /…/, toda zgodba, ki jo pripoveduje, je bolj intimna kot epska, v nekem smislu pa tudi sodobnejša, s perečim vprašanjem v svojem središču: kako ohraniti človečnost v svetu, polnem grozodejstev?«
– Alissa Wilkinson, The New York Times
»Iz kina stopiš z razbijajočim srcem, nasmehom na ustnicah in solzo v kotičku očesa. Ljubitelji velikih čustev bodo navdušeni.«
– Thierry Chèze, Premiere
»Čeprav je pripovedovati ljubezensko zgodbo, ki se poleg tega razteza čez več kot tri desetletja, nedvomno tvegano početje, kompleksni in neklišejski osebnosti obeh glavnih likov režiserju omogočita, da se izogne pastem sentimentalnosti.«
– Giorgia Del Don, Cineuropa
»Lep in žalosten svet, brezsramno sentimentalen in vztrajno prikupen, tudi ko se zdi, da se bo zemlja pod nogami Nina in Jasmine odprla, je najboljši takrat, ko se Aris popolnoma prepusti romantičnemu tonu filma. Naj bo njegov nelinearni pristop še tako širok in dogmatičen /…/, film vseskozi ohranja ostro oko za vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Čeprav Lep in žalosten svet v formalnem pogledu morda ni posebej inovativen, ga odlikujejo energija, vitalnost in romantični zanos, ki se zrcalijo tudi v tem, kako režiser snema Bejrut – kot mesto, ki je ranjeno, prašno in prekrito z odpadki, a hkrati čutno, živahno in polno življenja.«
– Ariel Schweitzer, Cahiers du Cinéma