Film, nagrajen na festivalu v Annecyju, ki živalim ne vsiljuje človeških lastnosti, temveč jim preprosto pusti, da so, kar so: živali.
Izjava režiserja
Mislim, da gre lahko animacija globlje v podzavest kot igrani film, saj kulturne ali jezikovne prepreke bistveno manj vplivajo nanjo. Lahko je veliko bolj univerzalna in prvinska. Po drugi strani pa mislim, da je ne bi smeli obravnavati prav nič drugače. Gre preprosto za eno od tehnik pripovedovanja zgodb. Zaradi živali in kamere, kakršno sem želel, se mi je zdelo, da je Valovanje mogoče ustvariti samo v animirani obliki. Upam pa, da ga ljudje ne bodo dojemali samo kot animirani film, ker so nanj močno vplivali tudi igrani filmi. Na neki način je to mešanica vseh igranih in animiranih filmov, ki so vplivali name.
V filmu ne pojasnimo vsega. Ne razložimo, zakaj pravzaprav pride do povodnji, kaj to pomeni ali kakšen pomen imajo kipi, ki jih odkrijejo. Tu in tam je kakšen namig, zakaj so tam, vendar vse skupaj ni zares pojasnjeno. Ne zanima me ustvarjanje ugank, ki jih mora gledalec razrešiti. Namen Valovanja ni v tem, da bi odkrivali njegov smisel, temveč da se prepustimo celostni izkušnji.
Naslov odraža enega od vidikov filma: gre namreč za film ceste, saj je dogajanje večinoma postavljeno v čoln, ki se nenehno premika naprej. Ta vidik je pomemben, saj odkrivamo najrazličnejša okolja, pa tudi zato, ker v filmu ni dialogov.
Nismo želeli, da bi se živali vedle kot ljudje ali razmišljale kot ljudje. Liki imajo zelo prvinske in preproste cilje, kar je nujno, saj ne uporabljamo dialogov. Vendar pa to ne pomeni, da so preprosti cilji kaj manj poglobljeni, manj tehtni. Drugače povedano: film je preprost, ni pa popreproščen. Hoteli smo uporabiti te osnovne ideje in imeti dovolj časa, da jih temeljito prevprašamo. Pri njihovi obravnavi ne hitimo.