zgodba
Kaj se je zgodilo z delavci migranti, ki jih je obljubljena dežela sprejela odprtih rok, a jim zagotovila le pravico do dela, ne pa tudi do plačila in dostojanstva? Aktualna zgodba se dogaja v sedanjem času v Sloveniji. Sledi izkušnji mladega delavca, Armina Salihovića, in njegove družine ter prijatelja Esada in drugih sodelavcev. V Slovenijo so prišli kot delavci v gradbeništvu, saj jih je tu primanjkovalo, nato pa so presenečeno začeli odkrivati, da je tudi dežela, v kateri naj bi bile delavske pravice jasno opredeljene in zaščitene, daleč od tega, kar je zapisano v predpisih in pogodbah. Vse prepogosto so delavci migranti morali opravljati delo v nečloveških razmerah, preko delovnega časa in vzajemnih dogovorov, potisnjeni v ranljivi položaj odvisnosti od delodajalca, v katerem si le stežka izborijo plačilo in pravice, ki jim pripadajo. Režiserka spremlja njihove zgodbe, gre z njimi v samski dom, pred veleposlaništvo in v parlament, ob njih je, ko so doma v Sloveniji in v Bosni. V filmu nevidni delavci postajajo vidni, opozarjajo na izkoriščanje migrantskega dela in delavskih pravic, do česar ne prihaja le v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu, ter kažejo, da zavzemanje za človeške pravice in dostojanstvo ni omejeno na čas in prostor ter še zdaleč ni končano.
portret avtorice
Nika Autor (1982) deluje na področju sodobnih praks umetnosti. Predmet njenega umetniška interesa je odnos umetnika do njegovega neposrednega življenjskega okolja. Njena dosedanja filmska dela: Razglednice (2010, 9 minut), Poročilo o stanju prosilcev za azil v RS, Januar 2008 – Avgust 2009 (Nika Autor & Maja Cimerman, 2010, 36 minut), Solidarnost (2012, 6 minut), V deželi medvedov (2012, 72 minut)
iz prve roke
»Kot nekdo, ki se ukvarja s podobami, sem postavila kamero tja, kjer je bila nujna. Izjava, ki sem jo uporabila v filmu Poročilo o stanju prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008 – avgust 2009 (»To so nevidni ljudje, kdo jim bo pomagal? Ne, to smo mi, nevidni ljudje!«) napeljuje na droben premik v razumevanju tega, da je razlikovanja mogoče misliti tudi v polju širše solidarnosti, ki nastaja ob zavesti vse bolj negotovega oz. prekernega položaja vseh nas. To smo torej mi in ne oni tam! In enako je bilo tokrat. Kamera je bila orodje, montaža je bila strategija. Kamera je zabeležila in montaža je sestavila naš film v skupnem boju. Film pa je imel nalogo in poslanstvo, da misli refleksijo družbene stvarnosti, da prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, da prispeva k opolnomočenju, k podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Armin, Aigul in Esad nas popeljejo skozi partikularne zgodbe in specifična področja dela (aktivizem in gradbeništvo), ki postanejo obče in univerzalne.«
»Globoko verjamem, da je umetnost, ki tolikokrat prileti v koš oznak političnega, angažiranega in aktivističnega, tista kategorija družbe, ki združuje dejavnike družbenega in ne ostaja brezbrižna do socialnega in političnega konteksta, v katerem obstaja. Nasprotno, ta je njen osnovni generator. Umetniško produkcijo in delovanje je treba razumeti v širšem kontekstu znotraj različnih družbenih oblik akcij, delovanja, samoorganiziranja, konteksta in časa, v katerem se udejanja. Treba pa jo je brati tudi kot tisto, ki sloni na partikularnosti, ki se manifestira v celoto in se ponovno razdrobi v fragmente, ob vsakem trzljaju veke in vsakem novem pogledu.«
– Nika Autor, avtorica filma