zgodba
Mlad, zaljubljen par se iz New Yorka preseli v osamljeno hišo na podeželju. Po rojstvu otroka pa se v njej nekaj spremeni ter sproži nemir, ki jo pripelje na rob norosti …
iz prve roke
»Raziskati majhne drame in travme vsakdanjega življenja. Izbruhe nepričakovanega. Izgubo sebe. Ohromelost. Vse to sem našla v Grace. In kako jo Jackson ljubi, čeprav je ne more razumeti. /…/ V srcu te zgodbe je kompleksnost ljubezni, kako se lahko sčasoma spremeni in preobrazi. Želela sem, da bi bil film prizemljen, človeški, spontan in včasih tudi smešen; da bi ujel trenutke, ki se na prvi pogled zdijo nepomembni, a imajo veliko težo. Ta film je namenjen vsem, ki so bili kdaj v razmerju – v ranljivosti je bolečina, a tudi lepota.«
– Lynne Ramsay
kritike
»Umri, ljubezen moja govori o nečem, o čemer nihče ne želi govoriti: ne le o poporodni depresiji, ampak o čisti in popolni norosti, takšni, za katero ni zdravila, celo začasnega olajšanja ne. V resničnem svetu bi stanje opredelili kot psihozo, toda v filmu Lynne Ramsay, posnetem po pronicljivem romanu Ariane Harwicz, ne gre za simptome, vzroke ali zdravljenje, ampak za čista čustva: trpljenje in vznesenost, vzpone in padce, ki bi se morali med seboj uravnotežiti, a se nekako ne. Film se poleg tega ponaša z najbolj kompleksnim, mučnim in mračno humornim nastopom Jennifer Lawrence. /…/ Škotska filmarka Lynne Ramsay nam nikoli ne ponudi ničesar preprostega ali predvidljivega. Umri, ljubezen moja je nekakšna črna komedija, grenko smešna, celo kadar iz nas izvablja neželena čustva. Film je vizualno čudovit, nekakšna sanjarija o vrnitvi k naravi, polna travnikov z divjimi cvetlicami in veselo brenčečih čebel, ki pa hkrati daje občutek nekakšnega kozmičnega pekla. /…/ Umri, ljubezen moja nekako deluje surovo in prefinjeno hkrati. V svetovni kinematografiji zlepa ne boste našli filma, ki bi mu bil podoben – kar je najbrž dobro, saj v resnici potrebujemo le enega. /…/ Jennifer Lawrence v vlogi Grace ne gre le do roba, ampak ga prestopi. To je tiste vrste nastop, ki ga v pomanjkanju boljšega izraza imenujemo ‘neustrašen’ – prepričana sem, da obstaja boljša beseda, a kdo ve, katera bi to lahko bila. Igralka ustvari nekaj tako fino teksturiranega, celo znotraj režiserkine lastne drzne izraznosti in divje jeze, da nam zmanjka pridevnikov. Gre za tiste vrste igralski nastop, zaradi katerega hodimo v kino; takšen, ki se z golim konceptom človeškega trpljenja poveže na tako senzibilen način, da nas kar malo prestraši. Nič od povedanega pa vas ne bi smelo odvrniti od ogleda filma. Morda za soočenje z njim res potrebujemo nekaj poguma, toda iz kinodvorane začuda stopimo bolj vzhičeni kot izčrpani. V bistvu gre za klasično zgodbo o amour fou, a takšno za enega človeka, ne dva – ultimativni izraz, kaj pomeni plesati sam s seboj.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Lynne Ramsay artikulira nekaj, česar ni mogoče artikulirati, tokrat z nasičenimi modrimi, rumenimi, rjavimi in zelenimi odtenki; barvami žalosti, bolezni in gnilobe, a tudi novega življenja, poletnega neba in upanja. /…/ Umri, ljubezen moja je gozdni požar, uničujoč, besen, bolj vroč od pekla. In ko dogori, iz tal vzklije nekaj novega.«
– Hannah Strong, Little White Lies
»Videli smo že drame o težavnem obdobju po rojstvu otroka, a še nobena se teme ni lotila na način, kot to stori Lynne Ramsay, ki te burne dneve in tedne spremeni v vročične sanje, nočno moro seksa, nasilja, konfliktov in maničnega vedenja, vse to filtrirano skozi najboljši nastop v karieri Jennifer Lawrence. /…/ Umri, ljubezen moja je nepozabno filmsko doživetje, odločen upor proti poenostavljenemu načinu, na katerega včasih govorimo o kompleksnih duševnih in partnerskih vprašanjih. Vrhunsko.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Jennifer Lawrence doseže nekaj naravnost osupljivega: tu je velika filmska zvezda, ki se brez zadržkov prepusti izkrivljeni, zahtevni in mračni režiserkini viziji. Zadnja vizualna metafora filma, naj bo še tako prisiljena, gledalce (in Jacksona) pripravi do tega, da Grace končno zagledamo v pravi luči: kot žensko onkraj vseh norm, onkraj vsake obsodbe, onkraj vsake pomoči. Jennifer Lawrence še nikoli ni bila boljša. Povsem se prepusti norosti in ne potrebuje pomoči, da bi prišla tja, kamor jo pelje ta film. Lynne Ramsay, vžgi jo in opazuj, kako gori!«
– Ryan Lattanzio, IndieWire
portret avtorice
Lynne Ramsay, rojena leta 1969 v Glasgowu, se je uveljavila kot ena najbolj izvirnih in drznih predstavnic britanskega neodvisnega filma. Nagrajena je bila že za svoje kratke filme, dvakrat tudi z nagrado žirije v Cannesu. S celovečernim prvencem Podganar (Ratcatcher, 1999), poetično zgodbo o odraščanju v revnem predmestju Glasgowa v sedemdesetih, si je prislužila posebno omembo v canski sekciji Posebni pogled. Sledil je še en kritiško in festivalsko uspešen film, priredba kultnega eksistencialističnega romana Alana Warnerja Morvern Callar (2002) s Samantho Morton v glavni vlogi. Režiserkin tretji celovečerec Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin), psihološka drama o težavnem razmerju med materjo in sinom, posneta po romanu Lionel Shriver, je Tildi Swinton prinesla evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017), mračni triler o travmatiziranem najetem morilcu (Joaquin Phoenix), ki iz krempljev organizirane otroške prostitucije reši senatorjevo hčerko, pa je v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij in najboljšega igralca. Umri, ljubezen moja je režiserkin prvi celovečerec po osmih letih.