zgodba
Film prikazuje življenjsko zgodbo Umrao Jaan, ki so jo kot majhno deklico ugrabili in prodali v bordel v Lucknowu, kasneje pa je postala zelo priljubljena kurtizana ter cenjena plesalka in glasbenica.
iz prve roke
»Ustvarjanje lika, kot je Umrao, je že samo po sebi nadvse zahtevno dejanje dokumentiranja – alkimija spominov, domišljije in pisane besede. Gre za izjemno kompleksen lik, ki ga oblikuje tisto, kar govori, sliši, poje, pleše in čuti. Moral je delovati organsko – šlo je bolj za utelešenje kot pa igralsko upodobitev. Zgolj igranje ne bi bilo dovolj. Rekha je z Umrao živela in dihala, jaz pa sem imel srečo, da sem v njej našel lastnosti, zaradi katerih je lik oživel v vsej svoji skrivnostnosti in eleganci. To ni bil Rekhin svet, ne njegova kultura ne jezik ne preteklost, toda vanj je vstopila čudežno pripravljena, na način, ki ga morda še sama ni v celoti razumela. Umrao je pesnica, njena poezija pa opisuje njeno rast. Pesmi izvirnega romana ne bi delovale, če bi jih na platno prenesli dobesedno, zato je bil prvi izziv ustvariti verze, ki bi se ujemali s scenarijem in njegovim čustvenim tonom. To poezijo smo nato vtkali v glasbo – še en organski proces, ki se ga je lotil še en izjemno občutljiv umetnik, Khayyam. Doseči, da se je uglasil z mojo senzibilnostjo in Rekhino čustveno intonacijo, je bilo popotovanje zase; prav tako pa tudi pričarati Lucknow, kakršnega smo si zamišljali: njegov ritem, teksturo in vzdušje. Celo Asha Bhosle se je povsem potopila v projekt. Želela je, da ji roman preberemo in pojasnimo vsako podrobnost. Prav vsi vpleteni so dali vse od sebe. Danes stvari pogosto delamo na hitro. Mi pa smo potrpežljivost uporabili kot estetski in čustveni pripomoček. To je ustvarilo več prostora tako za nastopajoče kot za občinstvo. /…/
Rekha se je popolnoma posvetila vživljanju v vlogo. O ničemer drugem se ni pogovarjala, nobenih motenj si ni dovolila, bila je zares predana. Včasih je bilo težko reči, ali imaš pred seboj zvezdnico iz Bollywooda ali pa resnično kurtizano iz Lucknowa v 19. stoletju. Vztrajno je vadila urdujščino, njeno intonacijo, ritem in poetičnost. Urdujščina ni preprost jezik, a Rekha je čudovito ujela njegovo čustveno kadenco. Poezija ima lahko izjemno moč, kadar je podana z eleganco, in Rekha je to instinktivno vedela. Mnogi igralci so pri interpretiranju poezije preveč nestrpni, toda ne Rekha: izpopolnila je način, kako poetičnost izraziti skozi zgradbo pesmi, tako da liričnost dialogov in glasba tečeta naravno kot dihanje. Njen nastop zato ni le prepričljiv, ampak tudi globoko ganljiv.«
– Muzaffar Ali
kritike
»Umrao Jaan odraža novo estetiko, nastalo kot posledica vzpona žanra, ki se je razvijal vzporedno z bollywoodskimi filmi. /…/ Umrao Jaan je za cinefile popolna gledalska izkušnja. Čudoviti posnetki, poezija, gazele in glasba strnejo nežna čustva Umrao Jaan v celoto prefinjene lepote in ritma. Film je bil redek primer komercialnega in umetniškega uspeha.«
– Lalit Mohan Joshi, Bollywood: Popular Indian Cinema