V bizarnem, sanjskem svetu filma Tišina 6-9 vse deluje nekam nenavadno – vključno s pravili vedenja. Med šesto in deveto zjutraj morajo biti vsi prebivalci na pol zapuščenega mesteca popolnoma tiho, saj antene v mestu iščejo sporočila ljudi, ki so nepojasnjeno izginili. Aris in Anna, novinca v mestu, sta nastanjena v razpadajočem hotelu. Ker ne moreta spati, se ponoči skupaj sprehajata. Film je z natančno, simetrično kompozicijo, od sonca obledelimi barvami in retro scenografijo nekaj posebnega tudi vizualno.
»Želel sem ustvariti zelo nedvoumno in specifično mitologijo. Najti sem moral nekaj podrobnosti, ki bi ta mit naredile verjetnejši, otipljivejši – bolj specifičen. /…/ Navsezadnje film govori o skrajno prestrašeni družbi. Ljudje izginjajo. Nekateri si želijo zapomniti. Drugi morajo pozabiti. To je prestrašena skupnost. Edini izhod iz strahu je ljubezen.« (Christos Passalis)