zgodba
Slavni režiser Esteban Martínez, znan tako po svojih legendarnih filmih kot po despotskih izbruhih, se vrne v Španijo, da bi posnel svoj novi celovečerec. Glavno vlogo ponudi mladi igralki – svoji hčerki Emilii, ki je ni videl že trinajst let. Emilia ponudbo sprejme in snemanje se prične, toda teža preteklosti grozi, da bo znova odprla rane, ki se niso nikoli zacelile …
iz prve roke
»Skozi zgodbo o očetu in hčerki sva [s soscenaristko Isabel Peña] želela spregovoriti o razmerjih moči, hierarhiji in svetu filma. /…/ To je zgodba o ‘Zgodbi’. O nastajanju filma. O režiserju in igralki. O hčerki in očetu. Film o filmskih ustvarjalcih, o hčerah in očetih. In nazadnje o vseh nas.«
– Rodrigo Sorogoyen
kritike
»Očetje, režiserji, in njihove hčere, igralke, doživljajo svoj trenutek; ta čudovita filmska odisejada španskega režiserja Rodriga Sorogoyena pa je še bogatejša reč od letošnje dobitnice oskarja Sentimentalne vrednosti (Affeksjonsverdi). Kar zadeva filme o filmih, je Ljubljeno bitje temnejše od Truffautove Ameriške noči (La Nuit américaine) in ravno tako samorefleksivno kot Prezir (Le Mépris) – mojstrovini, katerih primerjava s pričujočim delom se ne zdi povsem neumestna. /…/ Ljubljeno bitje je čudovit film o ustvarjanju filmov ter pronicljiv in neizprosen pogled na družinske odnose. Hkrati pa tudi prepričljiv argument, da bi moralo to dvoje vedno ostati ločeno.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Režiser v prefinjeni, hipnotični igri zrcal meša prvine, sublimira formate in prepleta mehanizme v poskusu, da bi pretrgal nit, iz katere je stkano samo bistvo resničnosti. Tako ustvari formalni labirint, ki je hkrati tudi čustven. Če je uvodni prizor katastrofa, pa je snemanje (vse se podvaja) prava kataklizma; trenutek, ko se zruši celo tisto najbolj osnovno in v katerem skuša oče, ki to nikoli ni bil, v vlogi režiserja-diktatorja ujeti svojo zadnjo, vnaprej izgubljeno priložnost. To je trenutek nemira in agonije, ki je ravno tako preprost kot neusmiljeno mučen. Film se ne pomika naprej v strogem pomenu besede in tega tudi ne želi; tu ne gre ne za odrešitev ne za odpuščanje preteklih dejanj. Vse je del ponavljajočega se rituala nerazumevanja, bolečine in odrekanja. In tako do zaključnega prizora, zrcalne podobe potresa z začetka, ko čustva preprosto prekipijo. Briljantno.
Ostane nam le, da zaploskamo režiserju (bolj cineastu kot režiserju), ki je po petih filmih in nekaj serijah, gibajoč se med dekonstrukcijo najbolj klasičnih žanrov in čisto virtuoznostjo, končno našel svoje mesto. Na vrhu. Kakšni nepozabni uvodni prizori, mimogrede, tisti v Dotiku zla (Touch of Evil), Vrtoglavici (Vertigo) in Iskalcih (The Searchers). In v Ljubljenem bitju!«
– Luis Martínez, El Mundo
»Bardem ustvari najbolj strašljiv lik vse od filma Ni prostora za starce (No Country for Old Men).«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Sorogoyenova izvrstno odigrana in dramsko navdušujoča študija o prepadu med generacijami in med spoloma ter globokih, nezaceljenih ranah v odnosu med očetom in hčerjo ima silovito, propulzivno moč. /…/ Ljubljeno bitje bo morda vzbudilo primerjave z lansko Sentimentalno vrednostjo – a to je povsem drugačna zver: surov, neizprosen in pronicljiv prikaz dinamike moči na snemalnem prizorišču. /…/ V enem izjemno nelagodnih in odločilnih dolgih prizorov Estebanovo nezadovoljstvo z igralci prekipi v divji bes, v središču katerega je Emilia. Bardem je naravnost srhljiv – v tem prizoru in v igralski predstavi, ki sodi med najboljše v njegovi karieri.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Zgodba, ki jo Sorogoyen s soscenaristko Isabel Peña mojstrsko kuha na majhnem ognju (prepojeno s podtekstom, odmevi in postopnimi razkritji), korak za korakom lušči meglene plasti resnice in spomina okoli travmatičnega epicentra dveh (vrhunsko odigranih) likov, ki drug drugemu le stežka pogledata v oči, hkrati pa se nenehno iščeta s pogledi in se nerodno trudita razvozlati svojo preteklost. Vrtincu surovih in potlačenih čustev, meječem na somnambulizem, se pridruži tema avtoritete ter dinamik nadvlade in hierarhičnega nasilja na filmskem setu, kjer so se časi za nekoč vsemogočne režiserje spremenili. Spoznanje, ki ga film (seveda tudi delo o filmski umetnosti in filmskem ustvarjanju) zelo spretno in pretanjeno razvija vse do vrhunca, ne da bi kadarkoli izgubil rdečo nit preprostosti prekipevajočih in zadrževanih čustev. Subtilno ravnovesje, zaradi katerega je Ljubljeno bitje tako presunljiv, globoko human in prevzemajoč film.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Čisti film. Uvodni prizor Ljubljenega bitja bi morali prikazovati v vseh šolah.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
»Španec Rodrigo Sorogoyen se je izkazal za mojstra psihološkega trilerja, pa naj govori o serijskem morilcu (Que dios nos perdone, 2016), politiki (Kraljestvo / El reino, 2018) ali resničnem zločinu (Zveri / As bestas, 2023). Ljubljeno bitje, režiserjev prvi film v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, je izjemen dosežek, ki gradi na vseh omenjenih delih, a jih hkrati prekaša; zadostí vsem pravilom žanra, a ga nekako daleč preseže. Vsa kariera Javiera Bardema je vodila proti temu osupljivemu trenutku. /…/ Ljubljeno bitje je nedvomno eden najboljših filmov o snemanju filmov vse od Truffautove Ameriške noči, morda pa tudi najbolj strašljiv od Smrti v očeh (Peeping Tom).«
– Damon Wise, Deadline
»Pogosto moramo poslušati puhlice, kako se umetnost in življenje medsebojno napajata; osvežujoče je, ko nas spomnijo, da lahko drug drugega tudi zastrupljata.«
– Justin Chang, The New Yorker