Ginko je drevo, ki s svojo dolgoživostjo predstavlja popolno nasprotje človeški minljivosti. Stoječ na posestvu srednjeveškega nemškega univerzitetnega mesta tako sto let spremlja intimne zgodbe treh posameznikov iz različnih zgodovinskih obdobij. Leta 1908 je na univerzitetni oddelek za botaniko sprejeta prva študentka, ki se sooča s seksizmom profesorjev in vrstnikov. Leta 1972, sredi kontakulturnih gibanj, pozornost zadržanega študenta pritegne sostanovalka in pelargonija, ki jo preučuje. In leta 2020 nevroznanstvenik iz Hongkonga med karanteno začne izvajati vrsto botaničnih poskusov, ki film premaknejo v polje očarljive študije človekovega odnosa do narave in vsega, kar nas povezuje.
»Kako je biti drevo? Ne vemo. Zato tega ne bomo prikazali. Namesto tega upodobimo človeško radoznalost, ganljivo nepopolne poskuse tkanja vezi, priznavanja ‘drugega’ in sprejemanja, da smo zanje mi tisti skrivnostni ‘drugi’. Prikazujemo utrinke iz več kot stoletne zgodovine univerzitetnega botaničnega vrta. Kraja, ki je bil vedno središče svobodne in brezmejne človeške zvedavosti, znanosti. V času, ko je tako kritično kompromitirana in izpostavljena napadom, želimo opozoriti ne le na pomen, ampak tudi na lepoto in naivno, drzno moč znanstvenega raziskovanja.« (Ildikó Enyedi)
Ildikó Enyedi
Rojena leta 1955 v Budimpešti, kjer je študirala filmsko režijo. Med letoma 1977 in 1985 je delovala kot članica umetniške skupine Indigo in studia Béla Balázs. Po številnih eksperimentalnih in narativnih kratkih filmih je do danes ustvarila osem celovečercev. Za celovečerni prvenec Moje 20. stoletje (1989) je na canskem festivalu prejela nagrado Camera d’Or, za film O telesu in duši (2017) pa zlatega medveda.