iz prve roke
»Moji prvi trije filmi so bili velike produkcije z velikimi zvezdniki. Vendar sem kmalu spoznal, da se moram vrniti k svojim osebnim izkušnjam; k lastnemu doživljanju mesta, lastnim izkušnjam posameznika znotraj skupine …, k stvarem, ki so mi zares pomembne in se v velikih produkcijah izgubijo, saj se te ukvarjajo le z vprašanjem, kako je nekaj narejeno, ne pa zakaj ali od kod izvira. Film, kot je Tekač, prihaja iz srca, iz moje duše. To je čisto druge vrste film. Odkar sem naredil ta korak, nisem več skrenil s svoje ustvarjalne poti. Med snemanjem prvih treh filmov sem se naučil, kako uporabljati tehnična in vizualna orodja, kako pripovedovati zgodbo in kako uporabljati kamero. Šele ko sem vse to razumel, sem lahko naredil, kar sem želel: na velikem platnu upodobil like, ki so mi podobni. Mislim, da so prav ta pristop in zgodbe teh otrok povzročili nastanek novega filmskega vala v Iranu. /…/ Tekač še vedno deluje sveže, ker so vsi dogodki v njem resnični. Ničesar si nisem izmišljeval. Tekmovanja v teku in vožnja s kolesom so stvari, ki sem jih kot otrok počel tudi sam. /…/ Ko film gledam danes, se mi zdi, da ima vsak prizor več različnih pomenov, takrat pa nisem razmišljal tako. Če bi med snemanjem filma mislil na simboliko, gledalcem ne bi mogel ustrezno posredovati svoje izkušnje. Vsak človek ima drugačno življenje, lažnih zgodb pa ni mogoče ‘prevajati’. Naj vam povem, zakaj sem posnel ta film. V tistem času smo bili v vojni z Irakom. Mesto Abadan, kjer sem se rodil in odraščal, je bilo uničeno in ljudje so se preselili v druge kraje. Vedno več otrok je ostajalo brez staršev, mnogi pa so se znašli na ulici, ker niso mogli več obiskovati šole. Bilo je veliko sirot. Ljudem sem želel pokazati lastne izkušnje iz otroštva; kaj pomeni ‘pasti in se spet pobrati’. Vojna je spopad med državami, a takrat so se morali tudi otroci vsak dan boriti – za preživetje. Tekač govori o upanju. Ko je prišel na platna, je bil velika uspešnica. Ljudi, ki so si ga ogledali, je navdihnil, dal jim je novo moč. Nekateri starši so svoje novorojene otroke celo poimenovali Amiro.«
– Amir Naderi
kritike
»Za iranske režiserje moje generacije je Amir Naderi maestro. Filmskega ustvarjanja smo se naučili ob gledanju njegovih filmov. /…/ V Tekaču ustvari mesto, ki v resnici ne obstaja, vendar deluje popolnoma resnično; gledalec ne ve, kje se ta kraj nahaja, vendar ga razume. Film mi je pokazal tudi, da je pot pomembnejša od cilja. Smo kot tekači: ni važno, kam bomo prispeli – pomemben je tek sam, potovanje.«
– Mohammad Rasoulof, režiser filma Seme svetega figovca (Daneh anjeer moghadas)
»Avtobiografska mojstrovina Amira Naderija Tekač je eden prvih postrevolucionarnih iranskih filmov, ki so ga predvajali in slavili po vsem svetu. Epski prizor, v katerem fantje tečejo čez naftno polje proti kocki talečega se ledu – svoji trofeji –, je postal simbol nove iranske kinematografije, ki je vzniknila v osemdesetih letih. /…/ Film nikjer ne omeni vojne med Iranom in Irakom, ene najdaljših in najbolj smrtonosnih vojn 20. stoletja, ki je trajala od leta 1980 do 1988 ter terjala več kot milijon življenj. Najbližje, kar Tekač pride sklicevanju na uničujoči konflikt, je kratek, nepozaben prizor, v katerem Amiro opazuje enonogega mladeniča. Toda ta izpustitev le še poveča moč filma, saj internalizira izkušnjo vojne. Tekač je prežet z občutkom boja za preživetje, pa čeprav grožnja ni jasno izražena. /…/ Radikalna preprostost, ki meji na abstrakcijo, je Naderijev zaščitni znak; njegovi filmi se pogosto osredotočajo na določeno idejo skozi formalno ponavljanje. Obsesivne težnje lahko uničijo lik, a hkrati oblikujejo film. Ko Amiro kupi pregorelo žarnico (tako ali tako nima elektrike), to ni beckettovski trenutek – omenjeni predmet je utelešenje sekundarne želje: najprej gibanje, potem svetloba. Tekač, ki združuje svetlobo in gibanje, je filmska umetnost v najčistejšem pomenu besede.«
– Ehsan Khoshbakht