Danes je blagajna odprta od 13:30 do 20:45 (odprto še 03:46, tel: 01 239 22 17).
od 23. maja 2019

Stotnik Der Hauptmann

Robert Schwentke / Nemčija, Poljska, Francija / 2017 / 118 min / nemščina

Groteskna, stilizirana, a na resnične dogodke oprta in z drobci črno črnega humorja posuta vojna drama je alegorija koruptivne narave moči, v kateri preprosta uniforma iz vojnega dezerterja potegne na dan morilsko pošast.

režija Robert Schwentke, scenarij Robert Schwentke, fotografija Florian Ballhaus, montaža Michal Czarnecki, glasba Martin Todsharow, produkcija Frieder Schlaich, igrajo Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Samuel Finz, distribucija Famous Fox

festivali, nagrade San Sebastián (najboljša fotografija). Bari (najboljša režija in najboljši igralec v mednarodni konkurenci). Vilna (nagrada FIPRESCI). Nagrada Evropske filmske akademije za oblikovanje zvoka. Nemška filmska nagrada za oblikovanje zvoka. Les Arcs (nagrada novinarjev – posebna omemba). Traverse City (nagrada Stanleyja Kubricka za drznost in inovativnost). Toronto. Rotterdam. Hongkong. LIFFe.

Fotografije

zgodba
April 1945. Tretji rajh je v zadnjih vzdihljajih. Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde skrbno zloženo stotniško uniformo. Premražen si jo nadene. Nekoliko mu je prevelika, a ko dvigne brado, poravna ramena in v megleno praznino dahne nekaj strogih ukazov, v hipu postane bolj njegova. Potem se od nekod prikaže še en izgubljeni vojak, in ko Herold spozna, da mu ga je uspelo preslepiti, se začne v novo vlogo vse bolj vživljati …

Groteskna, stilizirana, a na resnične dogodke oprta in z drobci črno črnega humorja posuta vojna drama je alegorija koruptivne narave moči, v kateri preprosta uniforma iz vojnega dezerterja potegne na dan morilsko pošast.

iz prve roke
»Skoraj sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne njene grozljive brutalnosti v nas še vedno budijo občutke zgroženosti in nedoumljivosti. Nasilna dejanja se z današnjega gledišča zdijo nenormalna, psihopatska, srhljiva. Toda groza je moralen, ne analitičen koncept. Da bi lahko pojasnili dejanja Willija Herolda, moramo najprej razumeti svet, v katerem je živel /…/. Seči moramo onkraj preprostega moralnega odziva in izkusiti svet z njegovega zornega kota. Lahko bi rekli: brez-moralno moramo videti, kar je videl on, čutiti, kar je čutil on. Občinstvo mora neposredno, visceralno, čustveno izkusiti Heroldovo zgodovinsko, psihološko in družbeno resničnost. Ta zgodba ni povedana od zunaj navznoter, ampak od znotraj navzven. Občinstvo smo povsem potopili v Heroldovo stanje duha. Naš cilj ni s kontekstualizacijo upravičiti ali opravičiti Heroldovih dejanj ali, še slabše, jih moralno relativizirati. Naš cilj je občinstvo pripeljati do razumevanja referenčnega okvirja, ki je ta dejanja omogočil, in tako skozi posamezno sklepati na splošno. Heroldova zelo posamična perspektiva specifičnega zgodovinskega dogodka nam da vpogled v univerzalno resnico o stanju človeka med vojno – tako v preteklosti kot danes. Čemu povedati to zgodbo? Ker ‘skozi preteklost razumemo sedanjost, in skozi sedanjost se pripravimo na prihodnost’. (Arno Schmidt) V psihološkem smislu so bili prebivalci tretjega rajha ravno tako normalni kot ljudje vseh drugih družb v vseh zgodovinskih obdobjih. Spekter zavojevalcev je bil prerez normalne družbe in nobena skupina ljudi se ni izkazala za imuno na draž ‘nekaznovane nečloveškosti’, kot bi temu rekel Günther Anders. Ti ljudje smo mi. Mi smo oni. Preteklost je zdaj. /…/ Vsi upamo in si predstavljamo, da bi sami ostali moralno pokončni in dovolj pogumni, da bi se uprli sistemu. Toda zgodovina in dejstva govorijo drugače. Hotel sem, da v filmu ne bi bilo nobenega jasno razvidnega moralnega kompasa, zato da bi bilo občinstvo primorano najti svoj zorni kot. Da bi se vprašali: ‘Kaj bi v tem primeru storil jaz?’ Zdaj ponovno stojimo na robu prepada in pomembno se je soočiti s temi vprašanji.«
– Robert Schwentke

portret avtorja
Robert Schwentke (rojen leta 1968 v Stuttgartu) je diplomiral na filmski šoli Columbia College Hollywood v Los Angelesu. Svoja prva celovečerca je posnel v Nemčiji, nato pa je z delom nadaljeval v ZDA, kjer je zaslovel s filmi, kot so Pogrešana na letalu (Flightplan, 2005), Žena popotnika v času (The Time Traveler’s Wife, 2009), Upokojeni, oboroženi, nevarni (RED, 2010), Neupogljivi (Insurgent, 2015) in Povezani (Allegiant, 2016). Stotnik je njegov prvi nemški film po letu 2003, premierno pa je bil prikazan na festivalu v Torontu.

kritike
»Stotnik, posnet v kontrastni črno-beli fotografiji, ni toliko zgodba o zlorabi oblasti kot zgodba o slepi poslušnosti.«
– Simon Popek, Ekran

»V duhu klasičnih psiholoških študij poslušnosti in igre vlog Stanleyja Milgrama in Philipa Zimbarda je tu resnični primer posameznika, ki ga je izpridila moč, položena v uniformo, pa tudi ilustracija načina, kako se drugi odzivajo na takšno avtoritativno figuro in prelagajo odgovornost za lastne nizkotne vzgibe na nekoga drugega. To je srhljiv, iz resničnega življenja vzet primer fenomena, ki se v svetu pojavlja znova in znova.«
– Peter Debruge, Variety

»Max Hubacher je v vlogi zloveščega sociopata srhljivo prepričljiv – instinktivno ve, kako pobesneti ob najmanjšem znaku nezaupanja; svoje trditve zagovarja z vsakim trenutkom bolj goreče in se s predrznostjo reši iz vsake kočljive situacije. A težko bi rekli, da je v resnici koga prelisičil. Njegova stotniška uniforma je, kot cesarjeva nova oblačila, sleparija, ki priča o vsesplošni zlaganosti, cinizmu in moralnem bankrotu. Schwentkejev film prikaže, kako skoraj vsakdo bolj ali manj sumi, da ima opraviti z lažnim stotnikom, a vendarle vsi pristanejo na prevaro.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Ko je Schwentke za Heroldove žrtve namesto Judov izbral nemške rojake z rasnim profilom, ki so ga odobrili nacisti, je obšel določene etične zadrege pripovedi o holokavstu in pozornost preusmeril na način, kako izprijen narod povzroči škodo samemu sebi. Stotnik je parabola, obračun s preteklostjo in kot oglje črna komedija – inteligentna, obrtniško izpiljena in strašno naporna.«
– José Teodoro, Film Comment

»Stotnik je psihološka raziskava korenin fašizma v strahopetnosti človeškega srca.«
– April Wolfe, The Village Voice
 
»Ta film ni ne tematsko ne stilistično zadržan. Pogosta uporaba posnetkov s ptičje perspektive ponazori pogled z gledišča Boga, ki zre na ruvajočo se človeško zalego spodaj; neprijetno nizko spuščena kamera poudari nizkotno zlobo prestrašenih mož, ki uslužno skočijo na vsak stotnikov ukaz. Še bolj nenavadna pa je glasba – bolj spominja na industrijsko nesrečo kot na glasbo, a je srhljivo učinkovita.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Na svoj zelo temačen način Stotnik učinkuje kot satira nacistične obsedenosti s predpisi, papirologijo in pravnimi podrobnostmi, ki dajejo nacizmu lažno legitimnost. Obenem pa dojame neko še bolj mračnjaško potezo članov tega fanatičnega kulta smrti: ko jim je zmanjkalo ljudi za usmrtitev, so se začeli pobijati med sabo.«
– Phil de Semlyen, Time Out London

»Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. /…/ Stotnik se konča s kodo – Willi in njegovi nacisti v uniformah/kostumih planejo v sedanjost, na današnje, sodobne ulice, kjer potem težijo in grozijo mimoidočim. Tako kot so nekoč težili in grozili Judom, Romom in Slovanom. Stotnik je še en namig, da je Hitler preživel, obenem pa tudi svarilo: kdor fašista le igra ali imitira, slej ko prej tudi zares postane fašist! Za skrajno desnico, ki žge po Evropi, pravijo, da ni fašistična – ne, to so le »populisti«, »patrioti«, »etnonacionalisti«. Si res želite, da bi vsi ti »populisti«, ki fašiste le igrajo, v kakšnem džipu našli nacistične uniforme?« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

sreda, 22. 05. 2019

Nagradna igra ob filmu Stotnik

Vabljeni k sodelovanju v nagradni igri na našem Facebooku!

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Lep dan še naprej Hao ji le

Liu Jian

torek, 12. 11. 2019 / 17:00 / Dvorana

V obupanem poskusu, da bi zaročenko rešil ponesrečene lepotne operacije, mladi voznik šefu ukrade torbo z milijonom juanov. Novica o dogodku se bliskovito razširi po mestu in še iste noči se vsi podajo na lov za možakarjem in denarjem. Vrtoglavi neo noir enega pionirjev neodvisne kitajske animacije je doživel svetovno premiero v uradnem programu Berlinala.

Samo do 13. novembra!

Neskončni nogomet Fotbal infinit

Corneliu Porumboiu

torek, 12. 11. 2019 / 18:00 / Mala dvorana

Mojster romunskega novega vala Corneliu Porumboiu (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik, Zaklad) je ustvaril tipično pronicljiv, suhega humorja poln dokumentarec o sanjaču, ki hoče spremeniti pravila igre.

Zadnjič

Dober dan za delo Dobar dan za posao

Martin Turk

torek, 12. 11. 2019 / 18:45 / Dvorana

Bosanski film slovenskega režiserja Martina Turka je po avtorjevih besedah »portret človeka, ki je predober za ta svet«.