zgodba
Fanny in Jean sta popoln zakonski par: oba sta uspešna v svojem poklicu, živita v čudovitem stanovanju v elitni pariški četrti in zdi se, da sta zaljubljena kot takrat, ko sta se prvič srečala. Nekega jesenskega dne pa Fanny na ulici naleti na Alaina, prijatelja iz srednje šole …
iz prve roke
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim … Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«
– Woody Allen
kritike
»Film se razvija v živahnem, hudomušnem tonu, k čemur pripomore tudi glasbena podlaga z jazzovskimi komadi iz šestdesetih let, predvsem Cantaloupe Island Herbieja Hancocka. Srečno naključje ni komedija, vendar lahko skoraj vidiš Woodyja Allena, kako stoji ob strani in se hihita človeški norosti, ki vam jo prikazuje. /…/ Pravo olajšanje in užitek je ugotoviti, da je napisal scenarij, ki ni zakoreninjen v ‘nevrozah’, pač pa poln slikovitih likov, ki nas nenehno presenečajo. /…/ Dialog je sočen kot že dolgo ne. /…/ Alain vztraja, da življenje krojijo naključja. Jean pravi, da naključij ni, da si srečo ustvarjamo sami. Resnica je nekje vmes. Način, kako se to razkrije v filmu, pa je zabaven, vznemirljiv in navdušujoče predrzen. /…/ Allen je nedvomno ustvaril svoje najboljše delo po Otožni Jasmin (pred desetimi leti) – ali pa morda po Zadnjem udarcu (pred osemnajstimi leti).«
– Owen Gleiberman, Variety
»/…/ od starajočega se newyorškega režiserja nismo več pričakovali velikih reči. Presenečenje! Srečno naključje v Allenov opus vnese novo energijo. /…/ Allen, mojster burleske in družbene satire, kot luciden moralist raziskuje majhen svet pariških bogatašev ter poskrbi za nekaj komičnih preobratov. Kot pronicljivi opazovalec, ki se odlično znajde v tem elitnem okolju, ustvari kruto in zabavno pravljico; variacijo na temo naključja in ironije usode.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro
»S Srečnim naključjem je Allen naredil nekaj, kar bo najbrž presenetilo vse. Ni ravno odkril nečesa novega, je pa našel nov način, kako to narediti – in sicer v francoščini. Film ni velika inovacija, vendar ima več energije in joie de vivre kot vse, kar je Allen posnel v zadnjem času. /…/ Zdi se, da je režiser našel nov zagon – kar nakazuje tudi poskočna jazzovska glasbena podlaga, ki je nekoliko bolj moderna kot njegove običajne glasbene izbire (Cannonball Adderley, Herbie Hancock, Milt Jackson), celo z zvoki električnega (da, električnega!) klavirja pri uvodnih napisih.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Allen že dolgo ni posnel tako dobrega filma.«
– Glenn Kenny, RogerEbert.com
»Srečno naključje je prisrčen, občasno tudi globok amuse-bouche.«
– David Katz, The Film Stage
»Že samo zaključni prizor je vreden cene vstopnice!«
– Davide Abbatescianni, Cineuropa