Škatla spominov Memory Box

kritike
»Film temelji na mojem dopisovanju s tesno prijateljico, ki je med libanonsko državljansko vojno odšla živet v Francijo. Med letoma 1982 in 1988, mojim trinajstim in osemnajstim letom starosti, sva si vsak dan pisali, snemali avdio kasete in pošiljali fotografije. Šest let sem ji podrobno poročala o svojem življenju /…/, ona pa je iz Pariza počela enako. Potem sva za več kot petindvajset let izgubili stik. Pred nekaj leti sva se znova srečali in sklenili, da si izmenjava medsebojno korespondenco. Potapljanje v arhive je v meni prebudilo zelo močna čustva, še toliko bolj, ker je najina hči [hči režiserke in sorežiserja] prav tedaj dopolnila trinajst let. /…/ Ponovno prebiranje zvezkov nama je pomagalo razumeti hčerin odnos s pametnim telefonom. /…/ Razmišljati sva začela, kako delimo in prenašamo spomine in zgodovino. /…/ Na eni strani imamo fizično prisotnost Mainih zvezkov, avdio kaset in fotografij z vsemi skrivnostmi, neizgovorjenimi besedami ter pomanjkljivostmi spomina, na drugi strani pa Alexin tehnološki odnos s Facebookom, WhatsAppom in Instagramom – zasičenost z informacijami, komuniciranjem in deljenjem, takojšnjost in virtualnost. /…/ Film prikazuje, kako je naša generacija tudi v ekstremnih razmerah, ki smo jih v Libanonu doživljali med državljansko vojno, želela živeti, ljubiti in sanjati. /…/ Občinstvo bo gledalo zgodbo o prijateljstvu in ljubezni v osemdesetih, kot si jo skozi sodobno tehnologijo zamišlja današnja najstnica.«
– Joana Hadjithomas