kritike
»Okej, Sirat, ki ga je posnel španski režiser Oliver Laxe, je najboljši film [Liffa 2025] – road movie road moviejev, halucinantni spektakel puščavske teologije. Naj vam ga opišem: kot bi Antonionijevo Avanturo, v kateri skupina ljudi išče skrivnostno izginulo žensko, zgrabil režiser Pobesnelega Maxa (ja, divje, dirkaške, ultrakinetične Ceste besa), rekoč, no, zdaj bom pa nadfriedkiniziral Clouzotovo Plačilo za strah, v katerem štirje desperadosi čez džungelski drn in strn prevažajo eksploziv. Sirat /…/ najde vse bližnjice med nebom in peklom, zgosti vse mitomanske meje vzdržljivosti, sproži vse ekstaze norosti, angažira ves evforični srh praznine, obenem pa ne zamudi nobenega napetega trenutka v agoniji človeka, ki nenadoma vse izgubi. Film, ki razblinja vse trdno in stalno. Film, ki počne to, česar si drugi filmi ne upajo. Film, ki vam bo vzel sapo. Film, ki hoče biti sui generis. Film, ki vse dvoumnosti spremeni v dejstva. Film, ki ujame vonj konca sveta. Film, ki vas bo živciral. Prah ste bili …«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ v tem fenomenalnem filmu, ki z vsakim prizorom dviguje letvico in gledalcu pripravlja nova presenečenja, ničesar ni mogoče povsem natančno definirati. /…/ Sirat – naslov pomeni kot britev tanko mejo med nebesi in peklom – je osupljiv tako v nekonvencionalnem izigravanju vseh pričakovanj, kot v režiserjevem samozavestnem rokovanju s prekrivajočimi se motivi; to je s soncem, krvjo, LSD-jem, pehotnimi minami in eksistencialnim strahom prepojena mojstrovina. Ni za vsakogar, a komu mar.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Tragični dogodki neizrekljive intenzivnosti spremenijo scenarij v najboljšo feel-bad LSD pustolovščino, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2024