zgodba
Dva dimnikarja, oba v monogamnem, heteroseksualnem zakonu, se znajdeta v nepričakovanem položaju, ki ju prisili, da na novo premislita svoje poglede na spolnost, spol in identiteto. Eden seksa z moškim, ne da bi v tem videl izraz homoseksualnosti ali nezvestobe (in izkušnjo brez zadržkov deli z ženo), drugi pa sanja, kako ga David Bowie gleda kot žensko …
iz prve roke
»Film raziskuje, ali so meje, ki si jih v zvezi s seksom in spolom postavljamo v življenju, dovolj raztegljive, da vključijo vse, kar smo in kar bi še lahko postali. S tega vidika gre najbrž tudi za zgodbo o tem, kako si zagotoviti več svobode, ne da bi prizadeli ljudi, ki so nam pomembni. Hkrati film govori o moškosti, prijateljstvu in religiji. /…/ Pomembno se mi zdi prispevati k razpravi o spolni identiteti. Kaj to sploh je? Kako doživljamo svoj spol in kako se v čustvenem smislu razlikujejo naše izkušnje, če smo moški, ženska ali nebinarna oseba? Sebi in drugim nenehno postavljamo meje. Bi lahko bilo nekaj, kar smo še pred kratkim dojemali kot nam tuje, v resnici del nas? To so vprašanja, na katera skušata naša junaka v medsebojnih pogovorih najti odgovore.«
– Dag Johan Haugerud
kritike
»Seks Daga Johana Haugeruda – že sam naslov nas s prostodušno preprostostjo drzno zavede – učinkovito izpodbija staro maksimo, da moški mislijo le na eno stvar. V tej igrivi, niansirani značajski študiji se tema seksa vsekakor pojavi pogosto in že zelo zgodaj, a vselej na presenetljiv in nestereotipen način. /…/ Haugerudova hudomušna komedija v lahkotnem in prisrčnem tonu spregovori o različnih krizah sodobne moškosti, pri čemer v svojih vsakdanjih likih najde več radovednosti kot toksičnosti – ter pokaže, da so na videz odklonske želje in vzgibi del vsakdanjega življenja. /…/ Rezultat je kompleksna, a igriva študija o tem, kako si moški želijo biti videni, zaželeni in razumljeni v kulturi, ki še vedno tako zelo poudarja njihov lastni pogled. /…/ Seks pričara nekakšno skandinavsko idilo /…/, v kateri lahko moški v seksualnem in psihološkem smislu eksperimentirajo, ne da bi se morali soočiti s predsodki ali binarnimi predpostavkami družbe (če odštejemo nekaj zrelo rešenih domačih nesoglasij). To se bo nekaterim gledalcem morda zdelo bolj napredno ali celo fantastično kot drugim, toda kot miselni – in telesni – eksperiment je vse skupaj nepričakovano zapeljivo.«
– Guy Lodge, Variety
»Kot naj bi rekel Oscar Wilde: ‘Vse na svetu se vrti okoli seksa – razen seksa.’ V tem smislu Seks govori o seksu bolj, kot bi lahko, če bi dejansko vseboval kakršenkoli seks. Namesto tega na poglobljen, skoraj duhoven način raziskuje, kaj seks ljudem pomeni in zakaj ima tako nesorazmerno veliko vlogo pri tem, kako se identificiramo in vidimo drug drugega. /…/ Seks ni film, ki bi zagovarjal ali zavračal monogamijo, temveč ganljiva – in v zadnjih minutah skoraj transcendentalna – študija o tem, kako smo vsi preveč neskončni, da bi se pustili omejevati. To je drama s pomenljivim nasmeškom, po kateri boste nestrpno čakali na priložnost, da si ogledate Haugerudova druga dva nova filma o življenju duha /…/. Kot v Seksu pravi zdravnica, ko dimnikarju opisuje, kako spolni odnos doživlja ženska, ki ima v trebuhu popolnoma razvit zarodek: ‘Neverjetno, koliko ljudi lahko tvoje telo sprejme vase.’«
– David Ehrlich, IndieWire
»Ste se že naveličali mučnih študij toksične moškosti? Potem bodo premišljeno preizpraševanje, rahločutnost, nevsiljivi humor in osvežujoča odkritost filma norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda morda vaš protistrup. Ta odlično odigrana drama z nežno subverzivnostjo obrne na glavo študijo moškega značaja, podobno kot je Najbolj grozen človek na svetu naredil z romantično komedijo. In čeprav si boste od filma, ki noče postreči z jasnimi odgovori, na koncu morda želeli več, pa je prav nedorečena narava samorefleksije osrednjih dveh likov del njegove poante.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Morda se boste vprašali: ali sta ta poročena, monogamna, heteroseksualna moška, ki sta bila za trenutek izpostavljena queerovstvu, res zrela za spremembo? Ali pa bo njuna izkušnja radikalne drugačnosti na koncu postala le nekaj, s čimer se bosta lahko tu in tam pobahala, medtem ko bosta nadaljevala z običajnim življenjem? Čeprav so ta vprašanja povsem upravičena, se nam po koncu filma odpre širše obzorje: če takšnim moškim ne moremo zaupati, da bodo govorili o svoji spolnosti, jo odkrivali in doživljali kot nekaj, kar se ves čas spreminja, je bitka že vnaprej izgubljena. Seks, postavljen pred ozadje Osla, mesta, ki se zdi sestavljeno iz samih gradbišč in dimnikov, potrebnih čiščenja, pokaže, da so vse naše konvencije v nenehnem procesu preoblikovanja.«
– Savina Petkova, Cineuropa