iz prve roke
»V filmu se sprašujem, ali čustva lahko premagajo bolezen. Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase.«
– Miroslav Mandić
kritike
»Mandić (Adria blues, Igram, sem) v svojem tretjem režijsko in celostno vizualno najbolj zrelem filmu k temi pristopi tenkočutno, intuitivno. Stanje svojih dveh protagonistov Bruna (Sandi Pavlin) in Duše (Silva Čušin), ki v domu za starejše občane skleneta nenavadno prijateljstvo, ponazori z metaforami, da bi ujel izmikajoči se razum in življenje, ki ju zapušča. Tako odsevi in odzveni spominov drsijo iz ostrine v neostrino in se trenutki jasnosti porazgubijo v megli, v katero zatava um. Tam se iščejo in spet najdejo niti izgubljene tu-biti. Vse znano postaja neznano in človeka bega nejasna bližina bližnjih, meje med pomembnimi in nepomembnimi dogodki se brišejo, konci se sklenejo z začetki in vsak dan je začetek in konec hkrati. Bolečina vsak dan zaboli znova, enako močno. Dan, ura, teden, mesec – vse se zlije v en občutek. In edina stalnica je pogled skozi okno in spreminjajoči se oblaki. V tem zamrznjenem času je prav tako efemerna glasba Darka Rundka, odsotna v svoji prisotnosti.«
– Tina Lešničar, Delo
»Mandićevi lirski življenjski dialogi, razmišljanja – gotovo je eden najboljših piscev scenarijev daleč naokoli –, vrhunska igra gledaliških prvakov Sandija Pavlina (hočemo Pavlina v filmih!), Silve Čušin in ostale igralske ekipe, rezultat premišljenega castinga, kamera Petra Zeitlingerja (dolgoletni direktor fotografije filmov Wernerja Herzoga in še prej Ulricha Seidla), glasba Darka Rundeka in montaža Andreja Nagodeta ter tenkočutna in jasna Mandićeva režija so iz Sanrema naredili nepozaben film.«
– Patricija Maličev, Delo
»[Film je] tako tih in delikaten kot štikel Non ho l’età, s katerim je 16-letna Gigliola Cinquetti leta 1964 osvojila Sanremo in Evrovizijo, a ne skriva tiste mučne ‘humanitarne’ represivnosti, s katero družba starejše ljudi spravlja z oči. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Nežen film o Brunu, ki v domu starejših občanov živi življenje, ovito v meglice spominov in pozabe. Režiser s preprosto in poetično pripovedjo natančno oriše občutja ob izgubi spomina, skozi kopreno katerih prodirajo svetli žarki prijateljstva in ljubezni.«
– Kino Otok