Danes je blagajna odprta od 14:20 do 20:30 (odpre se čez 04:55).

Sadeži pozabe Mila

Christos Nikou / Grčija, Slovenija, Poljska / 2020 / 90 min / grščina

Režiser, ki so ga kritiki ob beneški premieri razglasili za novi up grškega novega vala, prinaša komično, nadrealistično in čudno aktualno zgodbo o identiteti, spominu in izgubi, postavljeno v svet, ki ga je zajela skrivnostna pandemija. Zmagovalec Liffa 2020.

režija Christos Nikou, scenarij Christos Nikou, Stavros Raptis, fotografija Bartosz Świniarski, montaža George Zafiris, glasba The Boy, produkcija Iraklis Mavroidis, Angelo Venetis, Aris Dagios, Mariusz Włodarski, Christos Nikou, koprodukcija Aleš Pavlin, Andrej Štritof, Stefanos Ganos, Stavros Raptis, igrajo Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argiris Bakirtzis, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Benetke (svetovna premiera v tekmovalnem programu, otvoritveni film sekcije Horizonti); Telluride; Toronto; Festival slovenskega filma Portorož (vesna za najboljši zvok Sašu Kalanu in Tomu Lemajiču, vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo); Chicago (najboljši scenarij); Liffe (nagrada vodomec); grški kandidat za oskarja

IMDb Uradna stran Baza slovenskih filmov

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba
Moški srednjih let se znajde sredi pandemije skrivnostne bolezni, ki povzroča nenadno izgubo spomina. Po nasvetu zdravnikov se vključi v posebni program, s pomočjo katerega naj bi si zgradil novo identiteto. Vsak dan mora opraviti nalogo, ki jo prejme na kaseti, nove spomine pa zabeležiti s polaroidnim fotoaparatom.

iz prve roke
»Moj oče je vsak dan pojedel sedem ali osem jabolk in imel je neverjeten spomin. Scenarij sem začel pisati v času, ko sem skušal preboleti njegovo smrt. Skušal sem pozabiti, vendar nisem mogel. Začel sem razmišljati, zakaj ljudje nekatere stvari tako hitro pozabimo in kako selektiven je naš spomin. /…/ Se spominjamo le tistega, za kar smo se odločili, da si bomo zapomnili? Lahko izbrišemo spomine, ki nas bolijo? Je mogoče, da globoko v sebi nočemo pozabiti bolečih izkušenj, saj brez njih ne obstajamo več? Smo navsezadnje le vsota vseh tistih reči, ki jih ne moremo pozabiti? /…/ Sadeži pozabe so alegorična komična drama, ki skuša raziskati, kako deluje spomin in kako to učinkuje na nas; kako na spomin vplivajo čustva, predvsem pa kako nanj vpliva tehnologija, s katero dandanes tako preprosto beležimo podatke. So se naši možgani zaradi tehnološkega napredka morda ‘polenili’ in si zato zapomnimo vse manj dogodkov, vse manj čustev? Je mogoče, da danes zato živimo ‘manj’? /…/ Privlačijo me filmi, ki ustvarjajo nove svetove; takšne, ki so nam po eni strani domači, hkrati pa delujejo malce nadrealno. Filmi, kakršna sta na primer Ona (Her) Spika Jonzeja in Holy Motors Léosa Caraxa. In seveda vsa dela Charlieja Kaufmana, ki ima poseben dar za opazovanje sveta z drugega zornega kota.«
– Christos Nikou

portret avtorja
Christos Nikou se je rodil leta 1984 v Atenah. Za kratki film KM, ki je sodeloval na več kot štiridesetih mednarodnih festivalih, je prejel nagrado za najboljši kratkometražec v Motovunu. Kot asistent režije je med drugim sodeloval pri filmih Podočnik (Kynodontas, 2009) Yorgosa Lanthimosa in Pred polnočjo (Before Midnight, 2013) Richarda Linklaterja. Sadeži pozabe so Nikoujev prvi celovečerec.

kritike
»Christos Nikou ni mogel slutiti skoraj neprepoznavnega sveta, v katerega bo poslal svoj celovečerni prvenec Sadeži pozabe, a zasluge za dejstvo, da se ta osamljena in odmaknjena tragikomedija tako dobro prilega našim mračnim časom, gre pripisati moči njene osrednje alegorije. Film, ki bi lahko postal zgolj najnovejša kurioziteta ‘grškega čudnega vala’ /…/, namesto tega deluje ganljivo relevantno, ko opazujemo, kako se resničnost vse bolj približuje Nikoujevemu spekulativnemu svetu. /…/ Temačni, redko naseljeni film, stisnjen v klavstrofobični 4:3 format, ne skuša delovati realistično, pač pa vzdrami našo domišljijo ter nas povabi k razmisleku o tem, kako bi bilo, če bi imeli možnost začeti znova, pa tudi, ali bi bilo začeti z ničle sploh tako slabo.«
– Peter Debruge, Variety

»Sadeži pozabe, hkrati komični in resni, melanholični in nadrealistični, so srhljivo evokativna meditacija o manipulaciji spomina, da bi izbrisali bolečino, narejena z izjemno pozornostjo do vizualne in zvočne kompozicije, zaradi česar je film pravi užitek gledati. /…/. Čeprav se film odvija v izrazito analognem času, gre hkrati za zabaven komentar o našem obdobju družabnih medijev, ko obsedenost z dokumentiranjem lastnega življenja na Instagramu in Facebooku številnim zasvojencem zasenči pomen dejanske izkušnje.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»/…/ ta izjemno dovršeni, sijajno teksturirani prvenec je nekaj resnično posebnega. /…/ Če citiram Abrahama Lincolna: ‘Nihče nima tako dobrega spomina, da bi bil lahko uspešen lažnivec.’ To vsekakor drži za amnezike – gledalcu kmalu postane jasno, da Aris nekaj skriva. Če bi razkrili, kaj je to, bi zmanjšali čustveni učinek konca. Naj zadošča, če povem, da je spomin morda res ‘zakladnica in varuh vseh stvari’, a da je za nekatere pozaba neskončno bolj zaželena.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Priznam, da imam nizko odpornost (ali pa se temu reče visoka toleranca?) proti tako imenovanemu grškemu čudnemu valu z njegovimi brezizraznimi dialogi, nerazloženimi absurdnostmi in vizijami planeta, ki je le za korak odmaknjen od našega. A tisto, kar Sadežem pozabe brani, da bi postali zgolj kopija Yorgosa Lanthimosa, je njihova sorazmerna toplina. /…/ Tam, kjer bi slabšega režiserja zamikalo, da ubere temnejšo pot, se Nikou odloči za nežnejši pristop.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film, ki se odvija kot značajska študija /…/, splete intimno zgodbo o izgubi, spominu in celjenju ran. /…/ vsi absurdistični delčki mozaika se nazadnje združijo v globoko ganljivo celoto; film, ki krmari med mračno komedijo, satiro in tragedijo, da bi zastavil vprašanja o tem, kaj nas dela takšne, kot smo: smo morda zgolj vsota stvari, ki se jih odločimo spominjati, in spominov, ki smo jih pustili za sabo? /…/ Aris Servetalis in Sofia Georgovasili se srečata v kinu. Nobeden od njiju se ne spominja, kako je bilo hoditi v kino – in ko sem ju gledal, kako v družbi tujcev strmita v platno, sem se skupaj z njima spraševal tudi jaz.«
– Leonardo Goi, MUBI

»Ali gre za komentar grškega odnosa do lastne preteklosti ali pa za komentar o svetu, ki se je snel s tečajev? Upam si ugibati, da nam Nikou z veseljem prepušča, da si metaforo razlagamo po svoje ali pa da vse skupaj preprosto razumemo kot portret boleče osamljenosti – režiser bi se namreč rad dotaknil naših src.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»Sadeži pozabe /…/ naznanjajo Nikouja kot zadnjega v vse daljši vrsti izvrstnih sodobnih grških režiserjev, ki s svojimi filmi razvnemajo misli in topijo srca.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa

»Film prežema suhi humor (med minimalizmom in absurdom), ki v spomin ne prikliče le Lanthimosa, ampak tudi Martína Rejtmana in Akija Kaurismäkija (pa še delirično vzdušje Charlieja Kaufmana). To je melanholična tragikomedija, ki ji ne manjka lirizma in tankočutnosti, pa tudi apokaliptičnega duha, ki ga Nikou pričara s hvalevredno odločnostjo in prepričljivostjo.«
– Diego Battle, Otros Cines

»Našo osebnost in človečnost navsezadnje sestavljajo predvsem spomini, tudi tisti najbolj boleči, ki jih želimo pozabiti, tovrstna sporočilnost filma, temelječa v mešanici humanizma in melanholičnega romanticizma, pa se tako povsem oddaljuje od cinizma, ki je doslej preplavljal grški čudni val. Če Lanthimosove filme preveva duh čiste mizantropije, družbenega razkroja in dekadence, Nikou v svetu še vedno vidi potencial lepote in človeškosti: tiste, zaradi katere smo se sposobni otroško razveseliti sosedovega psa, se ob gledanju grozljivke skriti za stol in se v ritmu Checkerjevega Let’s Twist Again sredi polnega kluba izgubiti v svojem plesu.«
– Veronika Zakonjšek, Ekran

»Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in tako imenovanemu ‘grškemu čudnemu valu’ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.«
– utemeljitev vesne za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, FSF Portorož

»Za kar je bila nekoč potrebna revolucija, zdaj zadošča že terapija. Ali pa džoging. Sodobne neoliberalne elite, alergične na revolucije, alternative in družbo, terjajo od ljudi: prepustite se osebni rasti in »notranji« revoluciji! Spomina ne potrebujete več! Spomin navaja k prevratu. Uporu. Revoluciji. Če pozabiš svoje prejšnje – degradirano, deklasirano, devastirano – življenje, ne potrebuješ revolucije.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

četrtek, 21. 10. 2021

Režiser Christos Nikou na premieri filma Sadeži pozabe

Režiser Christos Nikou, ki so ga kritiki ob beneški premieri Sadežev pozabe razglasili za novi up grškega novega vala, nas je ob ljubljanski premieri obiskal in po projekciji spregovoril z obiskovalci.

četrtek, 01. 07. 2021

Film pod zvezdami 2021

Poleti na Ljubljanskem gradu zasijejo tudi filmske zvezde. V sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad je Kinodvor letos pripravil kar dvanajst predpremier in izbor nekaterih najbolj odmevnih filmov kinematografske sezone, ki bodo med 15. julijem in 7. avgustom na ogled v letnem kinu pod zvezdami.

ponedeljek, 14. 12. 2020

Noč evropskega filma 2020

V okviru 31. festivala LIFFe smo gostili spletno edicijo Noči evropskega filma. Prikazali smo enigmatične Sadeže pozabe in se pogovarjali z režiserjem Christosom Nikoujem. Veselimo se njegovega obiska v Ljubljani ob začetku redne distribucije filma, takoj ko bodo razmere to dovoljevale.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo Ingeborg Bachmann – Reise in die Wüste

Margarethe von Trotta

torek, 19. 03. 2024 / 15:20 / Dvorana

Film o burnem razmerju med Ingeborg Bachmann, eno največjih nemško pišočih pesnic 20. stoletja, in slavnim dramatikom Maxom Frischem; zgodba o ženski in njeni neustavljivi želji po svobodi – tako v karieri kot v ljubezni.

Neskončni spomin La memoria infinita

Maite Alberdi

torek, 19. 03. 2024 / 16:50 / Mala dvorana

Srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.

Pošast Kaibutsu

Hirokazu Koreeda

torek, 19. 03. 2024 / 17:50 / Dvorana

V delu, ovenčanem z nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, se z našimi prepričanji in pričakovanji mojstrsko poigrava eden velikih filmskih humanistov Hirokazu Koreeda (Tatiči). Njegova Pošast je zadnji film, za katerega je glasbo napisal lani preminuli maestro Ryuichi Sakamoto.