Odvetnik Andrew med vožnjo praviloma pokliče bolno mater, pa ženo Cheri, posluša radio in ga spet ugasne, čaka v prometni konici. Včasih pelje tudi sodelavca Davida. Drugič se sprašuje o smislu svojega početja. Med vožnjo spoznamo njegovo življenje: z ženo imata dolg in srečen zakon; sprejela sta »filozofsko odločitev«, da ne bosta imela otrok, česar ne obžalujeta; še vedno ga boli sestrina smrt, pa tudi bližajoča se smrt njegove dementne matere. Dokumentarno-igrani film je nastal na podlagi resničnih pogovorov med vožnjo domov med režiserjem – pravnikom in njegovim sodelavcem.
»Natančen dialog vsekakor ni bil zapisan, oblika, ki jo je prevzel, pa je bila vsekakor vnaprej določena, če to lahko tako opredelimo. Ko sem spoznal Andrewa, sva ugotovila, da živiva blizu drug drugega; začel me je voziti domov in tako je zraslo najino medgeneracijsko prijateljstvo. Po telefonu je klical ženo in mamo. Zamislil sem si postopno snemanje, a sem sledil videnju v smislu celostnega dramskega loka. Usmerjal sem Andrewa in se prepričal, da se je pripravljen podati v vse, kar bova pretresala. Vaj ni bilo. Film smo pustili zelo odprt.« (David Easteal)