Armin se po desetih letih življenja v tujini vrne v Bosno. Možakar se je v Nemčiji poročil in si ustvaril lepo življenje, zato bi se rad pohvalil svojemu očetu Fudu. Vse to bi rad simbolično opravil na praznik dela, ki bo tako zgolj dodaten razlog za vrtenje jagnjetine nad žerjavico. Štirje prijatelji že pripravljajo vse potrebno za gostijo, nakar vse skupaj prekine policija, ki aretira očeta, ne da bi kdorkoli vedel, zakaj. Izkaže se, da so Fuda prijeli zaradi domnevnih vojnih zločinov. Družina in prijatelji sprva vse skupaj sprejmejo v nejeveri, nakar tudi sami odprejo davno zakopano vojno skrivnost.
»Praznik dela je eden redkih praznikov, ki so ostali iz ’tistih’, predvojnih časov. Nima verskih in nacionalnih atributov, ima pa močno simboliko v določenem sociopolitičnem kontekstu. /…/ To je ostanek socializma, ko se je dokazovalo, da delavci živijo tako dobro, da za 1. maj nimajo delati kaj drugega kot vrteti jagnje in veseljačiti. To je bil seveda lažen, a zelo dobro organiziran prizor, ob katerem bi zlahka verjeli, da živite v nekakšnih delavskih nebesih. A četudi bi doumeli, da sta vse to le manipulacija in laž, tega niste smeli izustiti, ker je sistem nevaren, policijski. Razumem torej, da so bili delavci ali v sanjah ali pa v strahu, ne razumem pa, kaj se dogaja danes. Danes, ko se dobesedno umira od lakote, ko je delavec popolnoma brezpraven, se jagenjčki še vedno vrtijo.« (Pjer Žalica)