zgodba
Alenka in Marijan že štirideset let živita v mirnem domu na robu gozda. Kot navdušena amaterska plesalca sta moč in veselje vse življenje črpala iz glasbe in plesnih korakov. Marijan, že v svojih osemdesetih, je poln življenjske energije, medtem ko sedemnajst let mlajša Alenka, upokojena ravnateljica, počasi izgublja optimizem. Že v zgodnji mladosti so ji postavili diagnozo Morquiovega sindroma, neozdravljive bolezni, ki z leti prinaša vse hujše bolečine in telesne omejitve. Ko trpljenje začne postajati neobvladljivo, si Alenka uredi dokumente za samomor z zdravniško asistenco v Švici. Hkrati si prizadeva spodbuditi javno razpravo o evtanaziji v Sloveniji. Štiri leta pozneje, ko bolečine postanejo neznosne, Alenka in Marijan zapustita dom ter se z roko v roki odpravita v Švico.
iz prve roke
»Dilema okoli pravice do prostovoljnega končanja življenja kljub tisočletnim družbeno-filozofskim razpravam ostaja neodgovorjena. V filmu Ples življenja sem se tega vprašanja lotil onkraj družbeno-etičnih okvirov: zanimalo me je, kako se razrešuje v intimnem odnosu ljubezenskega para, ki ga je po skoraj štiridesetih letih zakonskega življenja čakal konec skupne poti.
Nekoč strastna ljubiteljska plesalca sem pet let spremljal z observacijsko kamero. Marjan, osemdesetletnik, poln volje do življenja, in skoraj dvajset let mlajša Alenka, neozdravljivo bolna, sta zaradi napredovanja bolezni pričela urejati dokumentacijo za samomor z zdravniško asistenco v Švici. Na začetku se je zdelo, da bo izjemen ljubezenski odnos, poln medsebojnega razumevanja, zlahka premagal tudi to težko preizkušnjo. A bolj ko se je približeval dan Alenkinega odhoda, pogosteje so v ospredje stopali dvomi glede te odločitve.
Na eni strani je morala Alenka sprejeti odločitev, da zapusti svojo ljubezen, ki ji je kljub vsem izzivom bolezni vedno stala ob strani, hkrati pa je moral Marjan svojo ljubezen do Alenke izkazati na najtežji možen način – tako, da ji je za vedno dovolil oditi stran.«
– Siniša Gačić
portret avtorja
Siniša Gačić (letnik 1980) je za svoj prvi dolgometražec Boj za, dokumentarec o antiglobalističnih protestih leta 2014 v Ljubljani, prejel vesno za najboljši celovečerec na Festivalu slovenskega filma. Tri leta pozneje je z Dominikom Mencejem posnel Odraščanje, dokumentarni portret lezbične družine v boju proti diskriminaciji. Sledila je Hči Camorre (2019), zgodba o zloglasni članici neapeljske mafije Cristini Pinto, nagrajena z vesno za najboljši dokumentarec.



