Pred leti sem nekega slovenskega bogataša prepričeval, naj denar vloži v slovenski film, če nič drugega v nizkobudžetne žanrske filme, ki jih itak manjka. Brez tega pa ni resne kinematografije. To se tudi blazno izplača, sem mu dopovedoval – in kot dokaz navajal brezbudžetne megahite, recimo Čarovnico iz Blaira (The Blair Witch Project). Najprej sicer ni trznil, toda čez čas me je poklical: Dobiva se! In sva se dobila. Pripeljal je še enega bogataša – voljna sta bila financirati šest ekstremno mikrobudžetnih žanrskih filmov (20 tisoč evrov po filmčku), samo povem naj jima, kakšni filmi bi to bili. Bil sem v zadregi – nisem mogel reči, da moram malce premisliti, ker bi deloval neresno. Zato sem si na licu mesta izmislil štorijo: štiričlanska družina – ata, mama, hčerkica, sinko in pes – krene na izlet na Golico, kjer vse idilično, bajno in bujno cveti, toda v tisti visoki travi, med razsijanim cvetjem, nenadoma skrivnostno brez sledu izgine ata, pa potem še hčerkica, pa mama, pa sinko in na koncu še pes. Naslov? Logično: Golica. Kaj pa režiser? O, ni problema.
In sem poklical mlajšega, znanega slovenskega filmarja, ki ima vedno polna usta žanra, mu pojasnil situacijo in dodal – da bi mu pokazal perspektivo –, da bi Golici lahko posneli nadaljevanje, Rakov Škocjan: učiteljica pelje razred na končni izlet v Rakov Škocjan, kjer potem vsi skupaj – učiteljica in učenci – drug za drugim skrivnostno in brez sledu izginejo. Trilogijo, sem še navrgel, bi končala Slovenija: tu bi izginili vsi Slovenci.
S trilogijo ni bilo nič. Režiser je šel raje snemat svoj osebni film. Bogataš je umrl. Toda niti malo ne dvomim, da ste takoj pogruntali, kje sem – na licu mesta – sunil idejo za film, v katerem vsi skrivnostno in brez sledu izginejo: ne, seveda ne pri Čarovnici iz Blaira, temveč pri Pikniku pri Hanging Rocku (Picnic at Hanging Rock), ki ga je leta 1975 posnel Peter Weir, svež po filmu Avtomobili, ki so požrli Pariz (The Cars That Ate Paris, 1974), v katerem čudaški, odbiti, pretenciozni prebivalci avstralske vukojebine Pariz režirajo prometne nesreče, da bi se lahko – v vsesplošnem potrošniškem kanibalizmu – dokopali do svojega »funta mesa«, no, do odpadnega pleha, ki ga – v imenu boljše prihodnosti in napredka – spreminjajo v groteskne, karnevalske dirkalnike, kakršni bodo krasili Millerjevo klasiko Pobesneli Max 2: Cestni bojevnik (Mad Max 2, 1981).
Piknik pri Hanging Rocku, posnet po romanu Joan Lindsay, ki zveni kot resnična zgodba, se začne z napisom: »V soboto, 14. februarja 1900, se je skupina šolark s kolidža Appleyard odpravila na piknik k Hanging Rocku pri gori Macedon v državi Victorii. Popoldne so številne izginile brez sledu …«
Hanging Rock – tista bujna, sočna, bohotna vulkanska in falična gmota skale sredi ravnine, »geološko čudo«, staro milijone let – je videti tako fascinantno in halucinantno (filmu res prihaja ob pogledu nanj!), da bi požrl francoski Pariz, ne le avstralskega, zato dekleta iz zelo strogega, zatiralskega, puritanskega dekliškega kolidža tam nimajo nobene možnosti. Hanging Rock, poln gomazenja življenja, vzbuja nemir, drget in histerijo, nevaren je, seksualen, orgazmičen, kot vrnitev potlačenega in obenem kot potlačitev vrnitve potlačenega – tu bi lahko Freud odkril vse temeljne koncepte psihoanalize. Toda Hanging Rock, kjer vsak korak postane sugestija, je tudi simptom zagonetne, skrivnostne, mistične, še kako žive preteklosti (žive kot Hanging Rock!), nečesa, česar priseljenci, Evropejci, ki so kolonizirali Avstralijo in izbrisali staroselce, ne dojamejo, še manj »vidijo«.
Kultni Piknik, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z Antonionijevo Avanturo (L’Avventura, 1960), je res čudovito mučna, briljantno nelagodna, neprebojno morbidna grozljivka – vnaprej nam pove, da bodo dekleta izginila, a ne vemo, katera. Podobno kot v Tanhoferjevem hrvaško-jugoslovanskem trilerju H-8 (1958), v katerem vnaprej izvemo, na katerih sedežih bodo sedeli potniki avtobusa, ki bo čelno trčil s tovornjakom, a ne vemo, kdo bo v trenutku nesreče sedel na teh sedežih, ker se bodo potniki med vožnjo stalno presedali.
Piknik je grozljiv, ker ničesar ne pojasni. Priložnost, da najdete rešitev, boste imeli v petek, 31. oktobra, ko bo Weirova klasika odprla Noč grozljivk, festival groze, gorja & gravža.
– Marcel Štefančič, jr.