»V tej /…/ kriminalni sagi /…/, umeščeni v sodobno Kitajsko, Zhao Tao igra odločno žensko, predano svojemu mafijskemu ljubimcu Binu in zvesto podzemnemu svetu jiang hu. A ko jo aretirajo in obsodijo na pet let zapora, ob vrnitvi v družbo ugotovi, da je Bin odšel, njo pa pustil, da se bori za svoj prostor v svetu, ki ga ne prepozna več.«
– Filmski festival v Chicagu
»Par v filmu živi na robu družbe. Preživi tako, da se upre ustaljenemu družbenemu redu. Nisem ju nameraval braniti, le sočustvoval sem z njuno preizkušnjo. Zgodba me je v nekem smislu spominjala na prvo desetletje moje kariere, ko je bilo tvegano delati filme, s katerimi bi razkril svoj pravi jaz in resnice o družbi. V pisanje scenarija sem se zato vrgel, kot bi pisal o lastnih čustvenih popotovanjih: o svoji izgubljeni mladosti in svojih fantazijah o prihodnosti. Živeti, ljubiti in biti svoboden. /…/ Film se začne na Kitajskem na začetku 21. stoletja, konča pa se v letu 2018. Vedno so me privlačile zgodbe z dolgim časovnim razponom: čas nosi v sebi skrivnosti o življenju, zgodbe in izkušnje. /…/ V filmu je neki kraj, do katerega Qiao nikoli ne prispe, in sicer Xinjiang na globokem severozahodu Kitajske. Morda ima vsak od nas takšen kraj; kraj, ki ga nikoli ne dosežemo – pa ne zato, ker bi bil predaleč, ampak ker je tako težko začeti novo življenje. Ne moremo se namreč odtrgati od svojih čustvenih vezi, od svojih ljubezni, spominov in navad, te pa nam preprečujejo, da bi razširili krila. So kot gravitacija, ki nas veže na ta planet in nam preprečuje, da bi odplavali v vesolje. Čustvena gravitacija nas pričvrsti v družbena razmerja, zato postane nemogoče, da bi svobodno odkorakali. In ko se vseeno skušamo osvoboditi, rezultat razkriva naše človeško dostojanstvo. /…/ Imam 48 let življenjskih izkušenj. Rad bi jih uporabil, da povem ljubezensko zgodbo, postavljeno v sodobno Kitajsko, ki je doživela epske in dramatične preobrazbe. Ob njej imam občutek, da sem tudi sam živel na tak način – in da tako živim še vedno.«
– Jia Zhang-ke