Rachel, štiridesetletna učiteljica brez otrok, se zaljubi v Alija in močno naveže na njegovo hčerkico Leilo. Ob večerih jo spravlja v posteljo, skrbi zanjo in jo ima rada kot svojo. Toda ljubiti tuje otroke je nevarno …
»Štiridesetletna ženska brez otrok se zaljubi v očeta samohranilca. Ko skuša najti svoje mesto v njegovi družini, se zave, da bi rada ustvarila lastno. Ta običajno stranski lik, včasih le statistka, mora izginiti skupaj z ljubezensko zvezo. Zakaj ta ženska, ki doživlja nekaj na videz povsem običajnega – nekaj, kar sem izkusila tudi sama –, ni bila nikoli filmska junakinja? Želela sem preprosto posneti film, ki bi ga rada videla sama in za katerega se mi je zdelo, da bi ga morda morali videti tudi drugi.«
– Rebecca Zlotowski
kritike
»Otroci drugih se sprašuje o plati materinstva, ki jo film po navadi spregleda in se osredotoča na lik tako imenovane mačehe, ki je v filmu praviloma stranski lik ali pa sploh negativni lik. Film odpira vprašanja o ljubezni, ki presega tako partnersko ljubezen, kot tisto do lastnih otrok. V ospredju je specifično ženska problematika, obenem pa bo gotovo zanimiv tudi moškemu občinstvu, saj se film sprašuje o tem, kaj je oziroma bi lahko bila sodobna družina. /…/ Poudarek je na zgodbi, na likih, ki so zastavljeni kompleksno in enako velja za odnose med njimi. Čeprav glavna protagonistka poskuša zavzeti položaj, na katerem bi začutila moč in noče povesiti glave, že kmalu postane jasno, da bo obrobni lik v družini, v kateri bi rada bila v središču. /…/ Otroci drugih je čustveno intenzivna drama, ki svojo sporočilno moč in družbeno relevantna vprašanja išče v okolju družine. Vsekakor je vreden ogleda.«
– Tesa Drev Juh, Radio Slovenija
»Ja, to je romantična komedija »veselih novic«, ki človeka prizadenejo in ki so testi, preizkušnje in popravni izpiti romantike – romantična komedija nelagodja, ki omogoča nadaljevanje romantičnega ugodja, romantična komedija starševske lakote, pretiravanj, navezanosti, nedokončanih zvez, prilagajanja, konfliktne vsakdanjosti, sekundarnih flirtanj, melanholične vznemirjenosti, oziranja nazaj, zamujene prihodnosti, skrivnega tehtanja opcij, tihega sramu ob čustvenih izsiljevanjih, svobode s povešenim pogledom in inhaliranja tesnobe Manchestra by the Sea (in celo Društva mrtvih pesnikov), ki porajajo kontinuirano, skoraj nevrotično »padanje « v ljubezen. Rachel in Ali nista več petindvajset. A imata ves čas. »Življenje je kratko in dolgo.« Romantične komedije s tako žalostnim tvistom zlepa ne boste videli. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina