Danes je blagajna odprta od 15:15 do 21:00 (odpre se čez 06:39).

Projekcije filma

sobota, 23. 10. 2021 / 14:15 / Dvorana
Asset 1
nedelja, 24. 10. 2021 / 16:30 / Dvorana
Asset 1
od 23. septembra 2021

Oče The Father

Florian Zeller / Velika Britanija, Francija / 2020 / 97 min / angleščina

Projekcije filma

sobota, 23. 10. 2021 / 14:15 / Dvorana
Asset 1
nedelja, 24. 10. 2021 / 16:30 / Dvorana
Asset 1
Gledalec se znajde v glavi protagonista, ki obupano išče izgubljene koščke sestavljanke, da bi znova sestavil sliko svojega življenja. Pretresljiva drama, ki se poigrava z elementi trilerja in srhljivke, je Anthonyju Hopkinsu prinesla letošnjega oskarja za najboljšega igralca.

režija Florian Zeller, scenarij Christopher Hampton in Florian Zeller po istoimenski drami Floriana Zellerja, fotografija Ben Smithard, montaža Yorgos Lamprinos, glasba Ludovico Einaudi, produkcija Jean-Louis Livi, Philippe Carcassonne, David Parfitt, igrajo Anthony Hopkins, Olivia Colman, Mark Gatiss, Imogen Poots, Rufus Sewell, Olivia Williams, Ayesha Dharker, distribucija Con film

festivali, nagrade oskar za najboljšega igralca in najboljši prirejeni scenarij; San Sebastián (nagrada občinstva); nagrada BAFTA za najboljšega igralca in najboljši prirejeni scenarij; nagrada BIFA za najboljši scenarij, igralca in montažo; nagrada goya za najboljši evropski film; štiri nominacije za zlati globus; Sundance; Toronto; Telluride

IMDb

Fotografije

zgodba
Osemdesetletni Anthony vztrajno bojkotira vse poskuse hčerke Anne, da bi mu priskrbela negovalko. Anne je obupana, saj se z novim partnerjem seli v Pariz … Ampak če je stvar takšna, kdo je potem moški, ki poseda v Anthonyjevi dnevni sobi in trdi, da je Annin mož? In kje je Lucy, Anthonyjeva druga hči?

iz prve roke
»Kadar preživljamo težke čase ali nas mučijo strahovi, se nam pogosto zdi, da smo edini, ki se soočamo s takšnimi težavami. Umetnost nas med drugim spomni, da smo del nečesa večjega; da smo vsi povezani s človeštvom v vsej njegovi bolečini; da smo vsi povezani drug z drugim – in to spoznanje nam je lahko v nekakšno uteho. Začutil sem željo posneti film, s katerim bi se čim bolj približal tem čustvom. Ko sem začel sanjati o Očetu, se mi je v misli vedno znova vračal obraz Anthonyja Hopkinsa. Prav zaradi njega sem se film odločil posneti v angleščini /…/. Filmov o demenci je že veliko. Želel sem, da bi bilo moje filmsko potovanje bolj negotovo, bolj zapleteno. Film se začne kot nekakšen triler. Skozi labirint stopamo, ne da bi se povsem zavedali, kam gremo. Vse skupaj je kot nekakšna sestavljanka. Gledalec skuša sestaviti koščke, da bi razumel, kaj se dogaja. Vendar nobena kombinacija ni povsem uspešna. Vedno znova naletimo na protislovja ali nedoslednosti. Kakšen košček vedno manjka. Pri gledalcu sem skušal ustvariti občutek dezorientacije. To je bilo izhodišče. Želel sem, da Oče ne bi bil le zgodba, pač pa izkušnja; izkušnja, kaj pomeni izgubiti vse orientacijske točke, tudi kot gledalec. Skušal sem se poigrati z občutkom zmedenosti, negotovosti in ujetosti, da bi se gledalec počutil, kot da je tudi sam sredi demence. /…/ Nisem želel, da bi Anthonyja ščitil izmišljeni lik. Hotel sem, da poskusi biti to, kar je; da pozabi, da snemamo fikcijo. Če ga je moralo preplaviti kakšno čustvo, je moralo biti to čustvo njegovo; in če se je moral povezati z občutkom smrtnosti, je moral biti to njegov lastni občutek smrtnosti … Hotel sem, da pokaže vso svojo krhkost in ranljivost. Da je iskren glede strahu pred lastno smrtjo.«
– Florian Zeller

»Spomnim se, kako sem si mislil: ‘Tudi sam nisi ravno v najboljši formi. Nekega dne se bo zgodilo tudi tebi.’ To je življenje. /…/ Nimamo nadzora nad smrtjo in ne vemo, kaj nas čaka. Ničesar ne moremo vedeti vnaprej. In v tem je velika svoboda – v spoznanju, da smo vsi nepopolni. Zato je bilo igrati očeta pravzaprav zelo preprosto – in, da, lahko bi celo rekel, da mi je spremenilo življenje. /…/ Ko igraš kralja Leara, se ne moreš le sprehoditi skozi vlogo, moraš jo odigrati. Tu pa mi sploh ni bilo treba igrati. Jaz sem on. In on je jaz.«
– Anthony Hopkins

portret avtorja
Florian Zeller (rojen leta 1979 v Parizu) je eden najvidnejših predstavnikov sodobnega francoskega gledališča. Zaslovel je kot romanopisec, potem pa se uveljavil še kot dramatik in gledališki režiser. Na mednarodno prizorišče se je prebil z igro Oče (Le Père), ki je postala velika uspešnica že ob prvi uprizoritvi v Parizu leta 2012. V Franciji je prejela prestižno Molièrovo nagrado, v Londonu jo je časopis The Guardian razglasil za najboljšo igro leta, njena broadwayska različica pa je igralcu Franku Langelli prinesla nagrado tony. Očeta smo si lahko ogledali tudi na slovenskih odrih: leta 2014 so ga uprizorili v Šentjakobskem gledališču, štiri leta kasneje pa v SNG Celje. V Sloveniji smo si poleg Očeta lahko ogledali še štiri Zellerjeve igre: v Šentjakobskem gledališču in v Slovenskem stalnem gledališču Trst so uprizorili komedijo Resnica (La Vérité), v Mini teatru dramo Sin (Le Fils), v SLG Celje komedijo Laž (Le Mensonge), v Prešernovem gledališču Kranj in Mestnem gledališču Ptuj pa je bila nedavno premiera koprodukcijske predstave Mama (La Mère). Filmska priredba Očeta je Zellerjev prvi celovečerec, trenutno pa pripravlja svoj drugi film Sin, v katerem bosta nastopila Laura Dern in Hugh Jackman.

kritike
»Najboljši nastop [Hopkinsove] kariere – pogumen, boleč in globoko pretresljiv.«
– Anne Billson, The Guardian

»To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Glede na mračno temo bi gledalec morda pričakoval depresiven film. A gre za tako močno filmsko izkušnjo in tako čudovito komorno dramo za zbirko vrhunskih igralskih talentov /…/, da je film pravzaprav presenetljivo poživljajoč. /…/ Oče je paradoks: subtilen in hkrati neposreden, neizprosen in hkrati nežen. Na svoj elegantni, begajoči, varljivi, sočutni način je pravzaprav zelo podoben življenju.«
– Ann Hornaday, The Washington Post

»Florian Zeller je z Očetom ustvaril osupljiv režijski prvenec. /…/ Njegov vizualni slog je varčen, premišljen in eleganten. V ospredje lahko zato stopijo igralski nastopi – intimni, mračno humorni, surovi in siloviti. Zeller ima roko kirurga. Montira spretno in natančno, pa vendar ni nikoli brezdušen. Je pa forenzičen. Povabi nas v filmsko sestavljanko, kjer se ves čas sprašujemo, kaj je res in kaj ne. A v svojih kristalno jasnih in skrbno urejenih posnetkih uspe hkrati pričarati počasi naraščajočo paniko zgodbe, ki ves čas spodmika naša pričakovanja. Gladina filma je mirna in jasna, pod površjem pa brbotata groza in strah. Pred nami je neubrana komorna glasba duše, ki jo Zeller dirigira z izjemno nežnostjo in bolečino. Zeller-režiser modro in skromno pusti, da v ospredje stopi briljantna ideja Zellerja-scenarista. S tem omogoči, da iz drame vznikne nekaj starodavnega. Grška tragedija v londonskem stanovanju. Anthony Hopkins in Olivia Colman sta izjemna. Režiser je igralcema izkazal spoštovanje tako, da jima je pustil opraviti velik del dela. Uslugo sta mu velikodušno vrnila s svojima nastopoma. Rezultat je čustveni triler, ki se spopade z umom in pošteno zlomi srce. Zeller-režiser je prišel – in prišel je zmagoslavno.«
– Kenneth Branagh, Variety

»Otroška ranljivost že dolgo ni bila nekaj, kar bi nam Hopkins hotel pokazati, a zdi se, da je pripravljen na vlogo; da si jo resnično želi igrati – čeprav vi morda ne boste pripravljeni na to, kako globoko gre.«
– Tim Robey, The Daily Telegraph

»Najbolj srhljiv film na letošnjem Sundanceu ne govori o sadističnem morilcu ali zloveščem kultu. Pravzaprav sploh ne gre za grozljivko v klasičnem pomenu besede. To je film o srh zbujajoči grozi življenja z demenco in preganjal me bo še tedne.«
– Benjamin Lee, The Guardian

»Na trenutke se zdi, da film uprizarja Kralja Leara v Zoni somraka; spet drugič deluje kot Izžarevanje z liki iz žajfnice Harolda Pinterja namesto demonov.«
– Owen Gleiberman, Variety

»To je jok moškega, ki ga zdeluje in ubija Alzheimer, a mu spomin tu in tam še toliko deluje, da ve, kaj se dogaja – da torej ve, da izgublja spomin, da izginja, da razpada. To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje, kakor se je tudi vse življenje pripravljal na tisti: » Kaj bo z mano?« In na oni: »Zakaj se z mano pogovarjate tako, kot da sem retardiran? ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Film pod zvezdami 2021

Poleti na Ljubljanskem gradu zasijejo tudi filmske zvezde. V sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad je Kinodvor letos pripravil kar dvanajst predpremier in izbor nekaterih najbolj odmevnih filmov kinematografske sezone, ki bodo med 15. julijem in 7. avgustom na ogled v letnem kinu pod zvezdami.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Panj Zgjoi

Blerta Basholli

petek, 22. 10. 2021 / 16:15 / Dvorana

Film, posnet po resnični zgodbi kosovske vojne vdove in njenega boja za neodvisnost v globoko patriarhalni družbi, je prejel kar tri glavne nagrade na festivalu Sundance: veliko nagrado žirije, nagrado za najboljšo režijo in nagrado občinstva.

Krt El Agente Topo

Maite Alberdi

petek, 22. 10. 2021 / 16:45 / Mala dvorana

Nenavadna mešanica dokumentarca in detektivke, polna humorja, topline in slikovitih likov, nam pokaže, da nikoli ni prepozno za nove izzive in nova prijateljstva. Film je navdušil festivalska občinstva ter prejel nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec.

Delo na zahtevo The Gig Is Up

Shannon Walsh

petek, 22. 10. 2021 / 18:30 / Dvorana

Dokumentarec razkriva človeški davek, ki ga terja uporabniku tako zelo udobna, trilijone dolarjev vredna ekonomija na zahtevo. Čudovita nova tehnologija, ki pričara vse, kar si želimo, kadarkoli si želimo, morda ni tako zelo čudovita za milijone prekarnih delavcev, ki skrbijo, da se kolesje obrača.